»Pred štirinajstimi leti sem zaprla poglavje svojega življenja in potegnila črto. In začela na novo, kot začenja nekdo pri 20 letih. In to z dvema otrokoma. Pri štiridesetih letih svojega osebnega in poslovnega življenja nisem začela ›iz nič‹, ampak iz minusa. Nikoli nisem za svoje stanje nikogar obsojala, niti nekdanjega partnerja. Vedno sem rekla, da sem se od njega ogromno naučila, če ne drugega, tega, da moram biti drugačna,« svojo zgodbo povzame Slatinčanka, ki izhaja iz preproste kmečke družine, v kateri se je rodila kot tretji otrok.

Evropska komisija je lani izdala študijo, v kateri navaja, da je 20 odstotkov evropskih podjetij žrtev prisluškovanja. V nekaterih državah, na primer Nemčiji, Franciji in Italiji, je ta odstotek še višji. Število prisluškovanj, to je podatek, kolikokrat nekemu podjetju prisluškujejo, se vsako leto poveča za 50 odstotkov. Škoda, ki jo prisluškovanje povzroča evropskemu gospodarstvu, znaša na leto 60 milijard evrov. »Številke so res velike, prisluškovanje je bolj razširjeno, kot si javnost predstavlja,« pravi Primož Sukič, ki od lani podjetjem ponuja rešitev. Izdelal je protiprisluškovalno komoro, ki je v celoti plod njegovega znanja in je trenutno s svojo edinstvenostjo ter učinkovito rešitvijo najboljša na svetu.

Na svetu je približno 2,5 milijona obolelih z multiplo sklerozo (MS), v naši državi jih je po ocenah približno 3.500. V Združenje multiple skleroze Slovenije je bilo konec leta 2019 včlanjenih 2.123 obolelih. Čez dva dni, 30. maja, bo svetovni dan multiple skleroze, pri čemer bo letošnje obeleževanje zaradi koronavirusa precej drugačno kot v minulih letih. Tudi v celjski podružnici MS so se morali odreči mnogim načrtovanim prireditvam in projektom.

»Letos bom tako kot vsa leta doslej del dopusta preživel na grškem otoku Karpatos, del pa na jadranju med hrvaškimi otoki. Načrtujem tudi obisk katerega od poslovnih kolegov v Dubaju ali ZDA, najbrž bo treba iti še na kakšno službeno pot v Azijo,« napoveduje Matej Knaus, ustanovitelj in generalni direktor mednarodnega turističnega podjetja Palma. Trdno je prepričan, da so takšni njegovi načrti povsem sprejemljivi in da mu jih bo uspelo uresničiti. Turizem je v preteklih mesecih zastal, ampak svet se ni ustavil, pravi. Komaj čaka 1. junij, ko bodo turistične agencije spet lahko odprle vrata svojih poslovalnic. Matej Knaus, ki je tudi predsednik Združenja turističnih agencij Slovenije in član upravnega odbora Evropskega združenja turističnih organizacij, razmere v domačem in mednarodnem turizmu zelo dobro pozna. V to dejavnost je vpet že zelo dolgo, saj bo konec leta preteklo že trideset let od takrat, ko je ustanovil Palmo in se s pomočjo peščice sodelavcev podal na takrat najbrž negotovo pot. Njegove napovedi, kam in kako bomo v prihodnjih mesecih potovali, se zdijo zelo optimistične. »Ampak so povsem realne,« zatrjuje. Je kriza, ki jo doživlja turizem, največja doslej? Seveda, absolutno. Takšne krize še nisem doživel, pri čemer delam v turizmu že zelo dolgo. Bilo je sicer veliko različnih kriznih dogajanj, ki se jim je turizem dokaj hitro prilagodil. Tokrat pa se vsi sprašujemo, kakšna bo nova realnost. Res je, da se bo tudi tej novi realnosti treba prilagoditi, vendar gre tokrat za krizo, ki ni zajela samo ene regije ali ene celine, ampak ves svet. JANJA INTIHAR, foto: SHERPA

Kako občutljivo področje je varstvo osebnih podatkov, kažejo nabor številnih predpisov, ki ga urejajo, in številne kršitve, ki so povezane z zasebnostjo. Med najbolj občutljivimi osebnimi podatki so tisti, ki se nanašajo na zdravstveno stanje človeka. Ti so tudi ključni, kadar gre za delovno obveznost, saj jo omogočajo ali (delno) onemogočajo. Ali o svojem zdravstvenem stanju obveščate svojega delodajalca? To sicer lahko počnete, a sicer delodajalec do kakršnekoli vaše diagnoze nima pravice dostopati. Če vaš zdravnik vašemu delodajalcu opiše vašo diagnozo, s tem krši zakonodajo. Lahko prijavite oba. Delodajalca in zdravnika. Oba sta v tem primeru v prekršku. Znanje navadnega človeka o tem, s katerimi zdravstvenimi podatki se delodajalec lahko seznani, je ozko. Več znanja o tem ljudem ne bi škodilo. Bilo bi manj kršitev na vseh ravneh.

Če bi bili normalni in ne korona časi, bi v Celjskem mladinskem centru (MCC), v okviru Informacijske točke EU Europe Direct Savinjska že izvedli tradicionalni festival prostovoljstva, ki ga pripravljajo v sodelovanju z Mestno občino Celje. Lani je bil namreč ta dogodek že v drugi polovici aprila, na dvorišču MCC. Letos ga v fizični obliki zaradi znanih razlogov ne bo, kdaj bo pa virtualni izvedba, pa še ni znano.

»Tudi naša knjižnica je bila od sredine marca do konca aprila zaprta za obiskovalce. To obdobje je bilo čudno in po svoje težko. Zaposleni so najprej porabili lanski dopust, večina je bila potem tudi na čakanju. V vsem tem času smo imeli dežurstva, saj smo uporabnike usmerjali na elektronske storitve in promoviranje virtualnih vsebin tudi v okviru združenja slovenskih splošnih knjižnic,« je o obdobju »korone« povedal Matej Jazbinšek, direktor Knjižnice Laško, ki je s svojima enotama v Rimskih Toplicah in Radečah vrata odprla po prvomajskih praznikih.

 V tokratnem pregledu pisanja Novega tednika v zgodovini smo se vrnili v leto 1975 in v našem digitalnem arhivu prebrskali, kako smo takrat pisali o praznovanju dneva mladosti, 25. maja. In sicer smo to pregledali v številkah NT, ki sta izšli 21. in 29. maja. Prav tako smo izbrali še nekaj drugih dogodkov, ki smo jim v takratnem časopisu namenili večjo pozornost. Med drugim je bil takrat v Celju Mednarodni mladinski pevski festival, ki je bil za tiste razmere izjemno velika prireditev. 

Na savskih brzicah so ob varnostnih ukrepih za zaprtimi vrati izpeljali prvo slalomsko tekmo v letošnjem letu. Trenutnim razmeram primerno je na interni tekmi pokal za najhitrejšega tekmovalca dne nosil naziv korona pokal, prejel pa ga je Peter Kauzer, ki je bil izmed vseh najhitrejši in se veselil zmage med kajakaši. Za njim je 67 stotink sekunde zaostal Celjan Martin Srabotnik.

Leta 2004 v Atenah Urška Žolnir, leta 2008 v Pekingu Lucija Polavder, leta 2012 v Londonu Urška Žolnir ter leta 2018 v Riu Tina Trstenjak in Ana Velenšek. To so dobitnice olimpijskih medalj pod vodstvom trenerja Marjana Fabjana. In kaj bomo zapisali za leto 2020? Da se je prekinil izjemen niz članic celjskega kluba Z´dežele Sankaku. Toda ne zaradi neuspešnih nastopov – slabe pripravljenosti, poškodb, sodniške nenaklonjenosti - temveč zaradi preložitve olimpijskih iger v Tokiu na naslednje leto.

Epidemija v zadnjih dveh mesecih je nekoliko zmanjšala število udeležencev v prometu, a je »izstrelila« kršitelje, saj se je število kršitev povišalo. Zaradi epidemije tudi ni bilo pravega prehoda v motoristično sezono. Na cestah se je tako naenkrat pojavilo ogromno motoristov, ki določene cestne odseke uporabljajo tudi za divjo vožnjo, »polaganje ovinkov« in preizkus svojih sposobnosti. Ena takšnih cest je cesta Prebold–Marija Reka–Trbovlje. V samo petih minutah smo bili na tej cesti priča najmanj desetim ogrožanjem varnosti zaradi prehitre vožnje motoristov in napačnega prehitevanja.

Nikoli nisem verjel tistim, ki trdijo, da se zbiranje kovancev splača. A sem predlani njihove trditve vzel kot izziv in leto dni zbiral »dvojke«. Res se je nabralo ravno prav denarja, da sem si lahko privoščil krajše potovanje. Izbira ni bila lahka, saj me je tako kot najbrž večino ljudi vleklo na vse strani. Želel sem spoznati nekaj novega, novo kulturo, nekaj, kar je drugačno od tipično evropejskega, a vendar blizu. Odločil sem se za mesto, ki v sebi nosi bogato zgodovino in kjer se stikata vzhod in zahod, Evropa in Azija. Mesto je v svoji zgodovini dobilo številna imena – Bizanc, Konstantinopel, Istanbul in Carigrad. Meni najljubše ime je Istanbul. Obiskal sem ga septembra lani.

Celjski sejem je pozval vlado, naj čim prej sprejme dodatne ukrepe za ohranitev sejemske dejavnosti v Sloveniji. Organizatorji sejmov so bili ob razglasitvi epidemije med prvimi, ki so morali ustaviti delo, in vse kaže, da bodo zadnji, ki bodo lahko spet začeli poslovati. To naj bi se po nekaterih napovedih zgodilo šele v začetku prihodnjega leta. Škoda bo ogromna, zaradi odpovedi dogodkov so se podjetja, ki se ukvarjajo s sejemsko dejavnostjo, in tudi tista, ki so z njo povezana ali od nje odvisna, znašla tik pred propadom, opozarjajo Celjani. Letos pričakujejo najmanj 80-odstotni upad prihodkov.

Ko so se pred dvema mesecema zaprle vse šole v Sloveniji, se je tudi pouk učencev in dijakov glasbenih šol preselil na splet.

Da bi planincem lahko ponudili vsaj kakšno pijačo in zagotovili začasne prostore za oskrbnika, so se člani Planinskega društva Celje – Matica s še nekaterimi prostovoljci na Okrešlju lotili postavitve manjše lesene hiške. Na priljubljenem planinskem cilju, kjer je koča novembra lani pogorela, iz lesenih palet urejajo tudi mize, klopi in ležalnike, tako imenovano »okrešeljsko plažo«. Tako si bodo ljubitelji gora lahko odpočili in uživali v razgledu na mogočne vršace.

Jutri in v četrtek bodo policisti na kar 629 lokacijah v Sloveniji izvajali tako imenovani maraton nadzora hitrosti. Izkušnje iz preteklih let kažejo, da policisti na dan nadzora ugotavljajo zelo malo prekoračitev hitrosti, kar je tudi glavni namen akcije.

Ob zaključku del obnove zemljine na otroškem igrišču, Vrtec Zarja, njeno enoto Ringaraja v Nušičevi ulici, dopoldan obiskal minister za okolje in prostor Andrej Vizjak in se ob tem srečal s celjskim županom Bojanom Šrotom. Država je namreč v minulih mesecih sanirala kontaminirano zemljino v tej enoti vrtca, poleg tega pa še v enoti Mavrica, Vrtca Anice Černejeve.

Splošna bolnišnica Celje se v zgodovini še nikoli ni »srečala« s takšnimi razmerami in takšno reorganizacijo kot ob epidemiji. To je bil izziv za vse zaposlene. Za tiste, ki so bili v žarišču zdravljenja bolnikov, a tudi za tiste, ki so bili na čakanju doma. »Oboje je težko,« pravi poslovna direktorica celjske bolnišnice mag. Margareta Guček Zakošek. Vsi si zdaj želijo normalno delo, vendar zdravstvo nikoli več ne bo enako, dodaja sogovornica. Epidemija nas je vse izučila. »A to, da smo jo uspeli obvladati skupaj, nas pomirja. In za to sem hvaležna vsem,« še poudari.

»Nekaj čustvenega naboja je v našem odnosu do netopirjev. Nihče ni ravnodušen. Mogoče so nas z njimi strašili in se jih bojimo, morda zbujajo čudne občutke, ker imajo pridih skrivnostnosti,« pravi biolog Primož Presetnik, ki ga je vse to tako pritegnilo, da jih preučuje že od začetka tega tisočletja. Že kot študent se je začel zanimati za te nenavadne živali, ki so nekaj posebnega tako glede videza, bivališč, kot tega, da so edini leteči sesalci in da se odlično znajdejo v temi. Na to temo je izdelal diplomsko nalogo in imel srečo, da se tudi v službi v okviru Centra za kartografijo favne in flore lahko ukvarja z netopirji.

»Moja služba ima dinamiko družine,« nam je dejala, ko smo se dogovarjali za intervju. Zgovorna, optimistična, zelo strokovna in z izjemnim čutom za ljudi. Anja Medved je strokovna delavka v Zavetišču za brezdomce v Celju, ki deluje pod okriljem Javnega zavoda Socio. Končuje tudi magistrsko stopnjo študija psihosocialne pomoči. Ob visokem čutu za ranljive skupine ohranja pri svojem delu visoko mero avtoritete. Stanovalci zavetišča jo cenijo, so kot družina, vedo, da jim bo pomagala, a tudi, da zahteva upoštevanje hišnega reda in pravil. Varnost, podpora in pomoč so vrline celjskega zavetišča za brezdomce, v katerem je trenutno 24 stanovalcev, ki potrebujejo drugi dom, saj so se njihova življenja zaradi različnih težkih okoliščin obrnila na glavo.   Celoten intervju je objavljen v tiskani številki Novega tednika.