»Za ta poklic moraš biti ne le čustven in iskren, ampak tudi malo nor«
Pogovor z njim ni nikoli dolgočasen. Tako kot je znal na celjskem gledališkem odru vselej pritegniti pozornost in prepričati gledalce, so tudi njegove zabavne in grenke prigode takšne, da se poslušalcu nikamor več ne mudi. Bojan Umek, ki se je 5. novembra upokojil po več kot 39 letih dela v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, niza anekdote iz gledališkega sveta, spomine na znane kolege, na svoje začetne igralske korake v domačem Krškem in tudi na čas, ko se mu je ustavilo srce, pri čemer je po zaslugi presaditve še danes med nami. V šali navrže, da je za njegovo zgodbo en intervju premalo. Verjetno res, a nekaj zanimivosti iz obsežnega igralskega in življenjskega dosjeja nama je vendarle uspelo nanizati. Ker je zahteval, da naj ga ne »zmerjam«, kar pomeni, da ga ne smem vikati, je ta pogovor zapisan tako, kot sva se pogovarjala.