Poklon slovenskemu tolarju
Ob 30. obletnici rojstva slovenskega tolarja so v Društvu Evronumizmatikov Slovenije pripravili pregledno razstavo, na kateri so obudili spomin na to edinstveno denarno enoto. Do 10. decembra bo gostovala v Knjižnici Laško. Ogledate si jo lahko med delovnim časom knjižnice. Strokovno vodenje je vsako sredo ob 17. uri ob predhodni prijavi. V septembru je bila razstava Radeče in tolar na ogled v Knjižnici Radeče.
Slovenski tolar je pomemben del naše preteklosti. Je nekaj, na kar smo Slovenke in Slovenci lahko ponosni – oziroma moramo biti ponosni. S temi besedami je odprtje razstave v Knjižnici Laško o tej edinstveni slovenski denarni enoti pospremil njen avtor Matjaž Kukuruzovič. »Mislim, da se vsi, ki se tolarja spomnimo, še vedno radi poistovetimo z njim. Upam, da vas bo razstava prijetno pobožala po duši in vam pomagala pri krepitvi zavedanja, česa smo Slovenci zmožni,« je dejal.
Numizmatik Matjaž Kukuruzovič se že vrsto let posveča zbiranju in raziskovanju tolarjev ter različnih drugih plačilnih sredstev iz obdobja tolarja. Tokrat se je odločil za predstavitev te denarne enote predvsem z vidika papirja. Papir, na katerega so bili tiskani najprej začasni tolarski boni in nato redni tolarski bankovci, so namreč izdelovali v Papirnici Radeče, ki je pred tem že izdelovala tudi papir za jugoslovanske dinarje. Tolarske bone so v strogi tajnosti tiskali v Cetisu Celje.
»Ker sem pred nekaj leti postal občan Radeč, me je nastajanje tolarja z vidika papirja, ki ga je izdelovala radeška papirnica, še posebej zanimalo. Ob trideseti obletnici se je pokazala lepa priložnost in tako sem ob podpori radeškega župana in direktorja proizvodnje Radeče Papir Nova Tomaža Režuna začel raziskovati nastajanje papirja za slovenski tolar. V veliko pomoč so mi bili zaposleni v podjetju in nekdanji zaposleni, ki se skromno, ponižno, a z velikim ponosom spominjajo, kako so soustvarjali slovensko zgodovino,« je povedal Kukuruzovič.
Priprave v strogi tajnosti
»Pred 30 leti, ko smo se pripravljali na izdajo slovenskega denarja, so bile razmere še takšne, da je bilo treba delati vse v strogi tajnosti. V papirnici nas je za ta projekt vedela le peščica in o tem nismo govorili z drugimi delavci, razen tega, da je papir namenjen za čeke ali bone. In dejansko je Cetis na njih natisnil bone, a to niso bili običajni boni, temveč prvi slovenski denar v samostojni Sloveniji,« se spominja Franc Gros, vodja proizvodnje vrednostnega papirja Papirnice Radeče v času tolarja.
Ker je bil to celulozni papir, seveda z določenimi zaščitnimi elementi, je bila njegova fizična in s tem življenjska doba kratkotrajna. V tem času so v Cetisu Celje kupili nov tiskarski stroj, ki naj bi tiskal bankovce iz role. »V radeški papirnici smo jim izdelali pravi banknotni papir z neprekinjenim večtonskim vodnim znakom v pasu z motivom knežjega kamna. Osnova papirja je bil 100-odstotni bombaž, zaščiten z vlakni in z mehanskimi lastnostmi originalnega banknotnega papirja, pripoveduje Franc Gros. Najprej so izdelali poskusni zvitek za njihov novi tiskarski stroj. Ko so zagotovili kakovost tiska, je steklo naročilo in naslednje izdaje bonov so bile natisnjene na tem papirju.
Ob boku največjih na svetu
Ker je bil denar v obliki bonov le kratkotrajna rešitev, je bilo v državnem vrhu veliko razprav in idej o novem, pravem denarju. Takrat je bil na vodilnem položaju Banke Slovenije direktor gotovinskega poslovanja in trezorja Janez Majce. »Bil je velik ljubitelj zgodovine in umetnosti, predvsem pa velik rodoljub. Njegov moto je bil, da mora biti slovenski denar res slovenski,« se spominja Gros. Tako je Banka Slovenije za oblikovanje tolarja izbrala Studio znak z Miljenkom Liculom in Zvonetom Kosoveljem na čelu. Portrete zgodovinskih osebnosti za bankovce je izdelal Rudi Španzl, živalske reliefe za kovance pa Janez Boljka. Papirnica Radeče je bila izbrana za izdelavo papirja za prvi slovenski denar.
Takrat so v radeški papirnici že imeli dolgoletno tradicijo v izdelavi banknotnih papirjev za Jugoslavijo in tudi za Argentino. »Imeli smo atelje, kjer so naše oblikovalke gravirale vodne znake. Imeli smo sitarsko delavnico, kjer smo gravirane vodne znake z galvanskimi in drugimi postopki preoblikovali v orodja za vtiskovanje v sita, torej v forme, na katerih se izdeluje papir, in seveda postrojenje za izdelavo in dodelavo banknotnih in drugih zaščitenih papirjev. Pomembni so bili tudi vrhunska oprema laboratorija in budna kontrola kakovosti, dober kader in dobri delavci,« opisuje Franc Gros, prepričan, da je bil papir za prvi slovenski denar v vseh pogledih vrhunske kakovosti ob boku največjih proizvajalcev banknotnih papirjev v svetu in tako »odskočna deska« za kasnejša številna naročila angleške tiskarne Thomas de la Rue, ki je tiskala bankovce za mnoge države sveta.
Prizadevanja za stalen spominski prostor
Ne glede na to, da smo Slovenci 1. januarja leta 2007 tolar zamenjali za bolj univerzalni evro, je po besedah radeškega župana in direktorja proizvodnje Radeče papir Nova Tomaža Režuna pomembno, da predvsem mlajše generacije živijo z zavedanjem, da je tolar pomemben del naše preteklosti. Želi si, da bi zavest o našem tolarju ostala močna in živa tudi v prihodnje. Ob tem Franc Gros že leta opozarja, da bi si Radeče kot »rojstno mesto« slovenskega tolarja zaslužile stalen spominski prostor zanj, namenjen širši javnosti, kjer bi bili predstavljeni še ohranjeni eksponati in kjer bi pri občanih vzbujali ponos na domači kraj.
Da je primeren prostor za postavitev razstave o tolarju tudi splošna knjižnica, katere osnovna naloga je sicer skrb za bralno kulturo, je prepričan direktor Knjižnice Laško Matej Jazbinšek. Takole utemeljuje: »Izmed devetih različnih tolarskih bankovcev, ki so z vrhunskimi portreti zgodovinskih osebnosti izpod čopiča slikarja Rudija Španzla umetniški unikum v svetovnem merilu, so namreč kar na štirih upodobljeni slovenski književniki: Trubar, Valvasor, Prešeren in Cankar.«
BOJANA AVGUŠTINČIČ
Foto: SHERPA
