Polona Zakošek

Prvo noč smo prespali v Pazardžiku, tisoč kilometrov od doma. Drugi dan smo prestopili turško mejo in po osemsto kilometrih avtoceste do Eskişehirja sta se zgodila le dva omembe vredna dogodka. Števec na mojem motorju se je obrnil na sto tisoč in Matjaž jo je srečno odnesel ob trčenju od zadaj. Tretji dan, ko smo prispeli globoko v Turčijo, se je začelo tisto pravo potovanje. Skrenili smo z avtoceste. Na poti do Kapadokije, kjer smo bili že leto pred tem, smo se ustavili v enem največjih slanih jezer na svetu Toz Gölü in ugotovili, da se turistom flamingi še vedno skrivajo.

V Kapadokiji smo zavili na razgledno točko nad Göremejem. Z vrha vulkanske skale je čudovit razgled na mesečevo pokrajino, mesto Göreme pa je videti kot v gnezdu. Še približno štiri ure dneva smo imeli na voljo, zato smo se odločili, da ne bomo čakali na jutranje balone. Noč nas je ujela v Kayseri.

Polona Zakošek

V Evfratovem kanjonu: adrenalinska epopeja

Napočil je dan največjega izziva na poti. Dark canyon Evfrat, ena najbolj ekstremnih cest na svetu. Na vrhu planote s čudovitim razgledom na travnato oblečeno hribovje, kjer se cesta obrne proti kanjonu, smo srečali dva Nizozemca. Prišla sta z druge strani kanjona in imela sta pomisleke. Naši motorji po njunem niso bili primerni za nadaljevanje poti. Ampak mi smo bili odločeni. Gremo naprej! Priznam, adrenalin je pošteno narasel. Postali smo pred ročno izklesanim predorom, ki je pomenil uvoz na makadamsko cesto, vpeto v skalovje globokega kanjona reke Evfrat. Zbrali smo se in zapeljali v temo. Oči so se kmalu navadile na skrajnosti. Tema, sonce. Tako je bilo 38-krat na razdalji približno 4,2 kilometra. Vijugali smo med kamenjem, v predorih vozili po blatu in lužah, ki so bili posledica deževja preteklih dni. Na nekaterih delih nezavarovane ceste si nisem upala gledati v levo, v prepad. Najtežji del je bil zagotovo vzpon po kamnitem vozišču tik pred vrhom. Na koncu pa evforično navdušenje. Zmogla sem, ne bi pa šla še enkrat. Najbrž. Zapeljali smo v slikovito vasico Kemaliye, ki je vpisana v Unescov seznam kulturne dediščine in rahlo spominja na Švico, le da je bistveno cenejša. Privoščili smo si kosilo na žlico. V domači gostilnici, kjer smo pogledali v lonce, kaj imajo v ponudbi. Zelo okusno je bilo. Pot je od tam naprej peljala po fantastični cesti z neopisljivo čudovito pokrajino. Vse do Erzincana. Že v temi smo natočili gorivo in se ogreli z brezplačnim čajem.

Polona Zakošek

Pokrajina, ki jemlje sapo

V torek smo vozili po planoti, visoki precej več kot tisoč metrov in kar nekajkrat šli čez prelaze, visoke več kot dva tisoč metrov. Pokrajina vzhodne Turčije je prava paša za oči, občudovala sem zemeljske barve, ki si jih še v domišljiji težko prikličeš. Za vsakim prelazom se odpre dolina z razgledom na hribe, ki kar valovijo drug za drugim in se nadaljujejo tudi čez mejo.

Popoldne smo na mejnem prehodu Vale prestopili v Gruzijo. Pred izstopom iz Turčije smo morali plačati kazen za prehitro vožnjo. 35 evrov na motor, kar je še malo, glede na to, da so nas kar pogosto ustavljali. Policija in vojska.

Polona Zakošek

V Gruziji so nas pozdravile ceste z značajem

Ob vstopu v Gruzijo smo zavarovali motorje, zamenjali denar in dan končali v Akhaltsikhe. Večer smo preživeli v trdnjavi Rabati Castle, muzeju kulturne dediščine iz 9. stoletja, ob lokalnem pivu in žganici.

Najbolj očitna razlika med Turčijo in Gruzijo so poleg življenjskega standarda ceste. V Turčiji so že običajne ceste ločene v dvopasovnice ter zaradi velikih razsežnosti in ugodne pokrajine precej ravne. V Gruziji se precej zožijo in so polne presenečenj. Poleg lukenj, prometnega kaosa, prehitevanja po levi ali desni, vožnje vzporedno, kar že samo po sebi zahteva polno pozornost, so na cesti še domače živali. Lokalna praksa je, da se krave prosto sprehajajo naokoli in nič nenavadnega ni, če ležijo v senci dreves, ki padajo na cesto. Srečaš lahko še konje, ovce, prašiče, perjad.

Da so krave povsod, poskrbijo kar lastniki sami. Ogradijo namreč posesti, kjer jih ne želijo, in to so po navadi domačije. Tako se pasejo naokoli in se zvečer vračajo v domači hlev.

Še preden smo naslednje jutro zapustili mesto, sta morala fanta opraviti test alkoholiziranosti. Postavila sem se v vrsto za pihanje, a je policist rekel: »Madam, no problem.« Ker smo vzorni vozniki, kar zadeva alkohol, in nazdravljamo, šele ko parkiramo, ni bilo kazni.

Polona Zakošek

Diamant v soteski in balon nad Tbilisijem

Na poti v Tbilisi smo se ustavili na mostu Diamond. Stekleni most prek soteske Dashbashi z diamantno konstrukcijo na sredini privablja z izvirno konstrukcijo, obiskom kanjona in slapov, mene pa je bolj kot to pritegnila adrenalinska ponudba. Zipline na kolesu čez 240 metrov široko globel.

Cesta in pokrajina od tam čez Orbeti in proti glavnemu mestu sta bili prava motoristična poezija, vijugasta, uživaška.

V Tbilisiju je bil promet kot v vseh prestolnicah: bolje bi se mu bilo izogniti. Tako je tudi na hitro padla odločitev, da se naslednji dan ne bomo več vračali v prestolnico. Mesto smo si ogledali zvečer v soju lučk in z balona. Čudovito. Ena od znamenitosti mesta je sodobno oblikovan Most miru čez reko Kuro, darilo italijanske vlade Gruziji, ki je bil v nočnih urah še posebej lep in predvsem prazen. Taksist nam je med vožnjo do središča predstavil nekaj točk, ki jih je treba obiskati. Trdnjavo Narikala, najpomembnejši srednjeveški grad v Gruziji, kamor pelje gondola, gruzijsko pravoslavno katedralo Holy Trinity Cathedral of Tbilisi, spomenik materi Gruzije. Vse to smo prihranili za naslednje dopoldne.

Polona Zakošek

Cerkev Gergeti Trinity in poti po zgodovini

Iz Tbilisija smo startali sredi dneva pri 32 stopinjah Celzija. Po gruzijski vojaški cesti smo zavili proti Kavkazu. Na poti proti Kazbegu je bil večji zastoj. Gonjači na konjih so po cesti gnali čredo ovc na gorske pašnike, po moji oceni približno deset tisoč. Nepregledna množica. Menda je to v maju in juniju pogosta situacija. Pokrajina južne planote Velikega Kavkaza je neopisljivo čudovita. Pogledi na hribe so tako veličastni, da sem morala paziti na ritem dihanja. Kmalu po Jvari passu na 2.395 metrih smo peljali mimo smučišča Gudauri. Ustavili smo se na osupljivi razgledni točki, kamor so postavili barvit polkrožni spomenik rusko-gruzijskega prijateljstva. Še nekaj dobrih ovinkov lepe ceste in v Stepatsmindi smo parkirali tik pred dežjem.

Jutro je bilo sveže in oprano. Iz apartmaja smo na vrhu sosednjega hriba videli cerkev Gergeti Trinity – simbol Gruzije. Do nje pelje pred kratkim asfaltirana cesta. Ob njej so v dolini reke Terek kot filmska kulisa prostrani pašniki s konji. Vrh hriba, kjer stoji ljubka majhna cerkev, je odlično izhodišče za pohode po hribih Kazbeka, katerega vrh meri 5.054 metrov. Nam, toplo oblečenim, je ponudil krasne kulise za razglede na gorovje in doline Kazbeka.

Bili smo tako blizu Rusije, da smo morali zapeljati do meje. Proti zahodu smo se vračali po poti prejšnjega dne, ker druge možnosti ni. Izognili smo se Tbilisiju in se ustavili v mestu Gori, Stalinovem rojstnem kraju. Ogromen muzej so mu postavili, vreden ogleda. Pred vstopom stoji pod nadstreškom ohranjena Stalinova rojstna hiša, ob muzeju je razstavljen moder železniški vagon, ki je bil v času uporabe nadvse sodobna zadeva.

Naša končna postaja ta dan je bilo tretje največje mesto te države, Kutaisi. Petkov večerni sprehod po živahnem starem mestnem jedru je potrdil, da ima kraj dolgo zgodovino, a seveda tudi sodobno nadgradnjo. Vroč sobotni dan je bil kot nalašč za premik na hladno v Narodni park Martvili Canyon. Erozijski kanjon reke Abasha je podoben Tolminskim koritom, le da je kanjon višji in daljši. Sprehodili smo se po zavarovanih poteh čez kanjon in ob njem ter se pustili s kanujem zapeljali po reki.

Polona Zakošek

Po zelenih hribih do najvišje naseljene vasi v Evropi

Zajahali smo naše »konje« in nadaljevali pot proti pokrajini Svaneti.
Super urejena ovinkasta cesta je vodila do sotočja rek Nenskra in Enguri. Od tam je sledila luknjasta betonska pot z občasnimi odseki, ki jih je utrgal plaz. In tako vse do Mestie, kjer se že čuti porast turizma. Kraj v središču spominja na italijanske vasice v Dolomitih. Na pobočju v starem delu, ki je pod Unescovo zaščito, seveda ostaja pristnost svanetskih naselbin, za katere so značilni visoki obrambni stolpi. Enega si je možno ogledati tudi od znotraj in se povzpeti po strmih lestvah vse do vrha. V tem zgodovinskem starem delu že nekaj let prebiva Slovenka Ana, odlična poznavalka gruzijske kulture. Lepo je bilo poklepetati z njo in njeno deklico Saro. Veliko smo izvedeli o deželi iz prve roke.

Deseti dan našega potovanja po Gruziji smo obiskali najvišjo stalno naseljeno vas v Evropi. Leži v kavkaškem gorovju na 2.150 metrih višine in je zaradi srednjeveške arhitekture del Unescove dediščine. Do tja vodi cesta, ki ni bila najbolj primerna za naše motorje in še deževalo je ponoči, zato smo najeli terensko vozilo. Pot ob kanjonu reke Enguri je bila v zadnjem delu precej razmočena, z blatnimi odseki, ob dežju s potoki čez cesto. Pokrajina nam je vzela dih. Osupljiv gorski razgled, zeleni hriboviti pašniki, v ozadju zasneženi vršaci. V Ushguliju so štiri vasice. V tej, kjer smo se ustavili, se že precej pozna vpliv turizma. Opaziti je bilo mogoče kar precej novogradenj, ki niso več v skladu s tradicionalno kulturno dediščino. V vasi so dolga leta živeli po družbenih pravilih, ki so jih izoblikovala stoletja tradicije in izročil. O tem je bil leta 2017 posnet tudi večkrat nagrajen film po resničnem dogodku z naslovom Dede. Ogledali smo si ga v kinu v Mestii. In to s slovenskimi podnapisi. Vrteli so ga posebej za nas tri in na koncu smo srečali in celo poklepetali z režiserko Mariam Khatchvan.

Mestia je bila skrajna točka naše poti. Kar malo otožna sem bila, ko smo v deževnem jutru zapuščali te čudovite kraje. Vračali smo se po isti betonski cesti. Ni druge izbire, razen če bi imeli motorje za brezpotja. Na poti nazaj smo se ustavili pri ogromnem, petem največjem jezu na svetu Enguri damu, ki ga tržijo s turističnimi ogledi. Preganjal nas je čas, zato smo izbrali krajšo, enourno različico. Turbine bomo pogledali kdaj drugič.

V kraju Poti je za nami z lučmi in s sireno pridivjala policija. Umikali smo se, ker smo predvidevali, da je na nujni vožnji. Izkazalo se je, da smo naredili hud prekršek. V deželi, kjer so cestnoprometni predpisi španska vas, kjer se prehiteva v škarje, po desni ali levi, se vozi vzporedno in maha motoristkam, smo si dovolili prehitevati čez polno črto. Policist je bil precej hud, a je vseeno kazen z zagroženih tisoč znižal na trideset evrov. In pihati sta morala fanta. Meni so prekršek oprostili. Rekel je: »Yo, woman. First time warning, no charge.« (Ženska, prvič vas samo opomnim, brez kazni.) Do Batumija na Črnem morju so mi najbolj ostale v spominu krave. V črnomorski Las Vegas smo prispeli, ko je bilo sonce še precej visoko. Zapeljali smo do plaže, se sprehodili po sodobnem obmorskem sprehajališču in še z zadnjimi »geli« nahranili popotniške želodce. Cene prenočišč so bile nekaj kilometrov naprej, čez mejo, višje, zato smo se z lahkoto odločili za še eno noč v Gruziji.

Ko je sonce vzhajalo nad Batumijem, smo se poslovili od krav, ki so postale skoraj sopotnice naše poti. Vijugali smo po panoramskih cestah Turčije vse do zgodovinsko zanimivega mesta Silivri. Od tam nas je čakalo dva dni in malo več kot 1.300 kilometrov do doma. Vedeli smo, da bo to avtocesta, tako je bilo tudi v načrtu.

Pri Edirneju smo vstopili v Bolgarijo, peljali mimo Sofije, na mejnem prehodu Gradina stopili v Srbijo in prespali v Jagodini. Za soboto je ostala še pot mimo Beograda in Zagreba. Na Obrežju smo spili še zadnjo skupno kavo in se vsak po svoji poti odpeljali proti domu.

Kavkaz v srcu

Gruzija v spominu ostane kot dežela presenečenj. Meni sta v srce vtisnjena Svaneti in Kazbek — pokrajini, ki dihata z nebom. Čudovita, prijazna, cenovno dostopna in presenetljivo čista dežela. Ceste? Kot zgodbe, vsaka s svojim zasukom.

Skupaj smo prevozili več kot osem tisoč kilometrov. Bila je pustolovščina, ki se ne meri zgolj v razdalji, temveč v trenutkih, ki smo jih ujeli. In v družbi, ki iz kilometrov dela spomine.