Goran Bojčevski: "Želim si sodelovanja s Stingom"
Goran Bojčevski, virtuoz na klarinetu in skladatelj makedonskih korenin je v Celju, kot pravi, našel prijeten prostor za ustvarjalno in družinsko življenje.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nekaj toplega in prisrčnega je v njem. Ostaja preprost, čeprav ga glasbeni kritiki uvrščajo med najboljše klarinetiste na svetu. Sodeluje z vrhunskimi umetniki ter piše glasbo za klarinet, orkester, balet in dokumentarne filme.
»Ko v tišini zaprem oči, se v meni pojavijo barve, ki jih slišim. Tako se rojeva skladba, ki jo prenesem v notni zapis,« opisuje ustvarjalni proces Goran Bojčevski, ki na nastopih prestreza ovacije občinstva.
Čarobnih zvokov ne izvablja le iz klarineta, ampak tudi iz saksofona in tradicionalne piščali kaval.
»Njen topli ton je nekoč spremljal samoto gorskih pastirjev,« pojasni pionir edinstvenega glasbenega sloga balkan nuevo. V njem prepleta balkansko tradicijo in džezovsko improvizacijo.
A prav poseben nastop je doživel letos v Pulju, v katerem je bil na odru z najstniškim sinom Tarasom, nadarjenim kitaristom. »To je bilo eno mojih najsrečnejših doživetij,« ganljivo doda sogovornik, ki si je v knežjem mestu ustvaril kotiček za mirno družinsko in ustvarjalno življenje.
Nazadnje sem ga poslušala v mističnem prostoru cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji, v kateri je nastopil z Goran Bojčevski kvartetom. Izjemni glasbeniki so poželi bučen aplavz.
»Tudi meni se je ta koncert zasidral globoko v srce. Vsak nastop je zgodba zase. Prostor Žičke kartuzije je božanski, v cerkvi je odlična akustika. Ko sem zaigral prvi ton, sem začutil, da se obeta čarobno doživetje, ki smo ga soustvarili s hvaležnim občinstvom,« je poudaril umetnik, ki bo konec decembra dopolnil 44 let.
- Zakaj glasbo povezuje z barvami?
- Kako so se njegove skladbe za orkester znašle v obveznem učnem načrtu Univerze Mozarteum v Salzburgu?
- Kakšno sled je v njem pustil prijetelj Toše Proeski?
- Sodeloval je s številnimi vrhunskimi glasbeniki, bo kdaj tudi s Singom?
- Kako je doživljal prvi večji skupni nastop s sinom, perspektivnim kitaristom?
Na odru med igranjem pogosto skačete. Je pomembno, da ste tudi dobro telesno pripravljeni?
Zagotovo je dobrodošlo, a ni nujno. V gibanje oziroma skakanje me ponese strast, ki jo čutim do glasbe. To počnem povsem spontano. Prepustim se toku glasbe in energije, da me popelje v neko povsem drugo razsežnost. Kot bi lebdel. Če si rojen z glasbo, ji zaupaš, se ji predaš. Brez glasbe mi živeti ni… (smeh)
To lahko rečemo tudi mnogi, ki glasbo radi poslušamo.
Seveda. Zvok je esenca življenja. Učinki glasbe so dobrodejni. Znanstveno je dokazano, da frekvence zvoka vplivajo na materijo bodisi pozitivno bodisi negativno – odvisno od ravni frekvence. Zvok uporabljajo v medicinske oziroma terapevtske namene.
Oktobra vas je v Celju obiskala televizijska ekipa iz Makedonije, ki je o vas posnela dokumentarni film. Dojemate to kot svojevrsten odraz spoštovanja vaše domovine do vas in vašega umetniškega ustvarjanja?
Počaščen sem. Ko so me poklicali in mi povedali, kaj nameravajo, sem bil prijetno presenečen in hvaležen. A predvsem ganjen. V meni se je sprožil plaz spominov na čas, ko sem kot osemnajstletnik zapustil družino in prijatelje v rodni Bitoli. Ni mi bilo lahko, a me je gnala neusahljiva želja po novih izkušnjah v svetu glasbe.
Ob tem sem osebnostno dozoreval. Članom makedonske televizijske ekipe sem predstavil Celje in nekatere njegove znamenitosti Opravili so poglobljen pogovor z menoj. Približno dve uri dolg dokumentarni film je bil konec oktobra že predvajan na priljubljeni makedonski televiziji TV Telma.
Kako vidite svojo domovino danes? Severna Makedonija se ponaša z izjemno naravno in kulturno dediščino, a se veliko ljudi še vedno sooča z revščino, mladi v svoji državi ne vidijo želene prihodnosti.
Lahko bi vam ure in ure govoril o lepih in navdihujočih plateh svoje domovine, a ima žal tudi svoje senčne strani. Mladi v njej ne vidijo prihodnosti, zato jo zapuščajo, Tako kot sem jo jaz pred več kot dvema desetletjema.
A takrat sem upal, da bo mladim v Severni Makedoniji danes vendarle bolje. Žal ne kaže tako, zato se država še vedno sooča z begom možganov.
»V moji domini je veliko umetniško nadarjenih ljudeh. Umetniški naboj je vtkan v DNK makedonskega naroda, tako kot je športni naboj prisoten v DNK Slovencev.«
V moji domini je veliko umetniško talentiranih ljudi. Umetniški naboj je vtkan v DNK makedonskega naroda, tako kot je športni naboj prisoten v DNK Slovencev.
Makedonski narod je skozi zgodovino pogosto trpel, bil je zatiran, nikoli ni povsem »zadihal.« Nihče ne more uničiti bistva naroda, a ga lahko zatre in mu s tem povzroča bolečino ter trpljenje.
Bolečino so najbolj občutili prav Makedonci, ko je pred dvajsetimi leti odjeknila novica, da je v prometni nesreči umrl izjemen glasbenik Toše Proeski, vaš prijatelj in sošolec. Kakšen je bil v vaših očeh?
Bil je izjemen v vseh pogledih, predan glasbi in ljudem. Bil je umetnik, a predvsem človek. Skupaj sva preživljala srednješolske dni. Spominjam se druženj ob kitari. Bila sva sošolca v srednji glasbeni šoli v Bitoli.
To je majhna šola, zato smo bili povezani kot družina. Spomnim se, kako je Toše že ob prihodu prepeval na hodnikih šole, pogosto tudi odlomke iz opernih arij. Vsi smo obstali in poslušali njegov božanski glas. Njegova duša je bila čista kot solza.
Kdaj sta se nazadnje videla?
S Tošem sva se nazadnje srečala v ljubljanskih Križankah po njegovem koncertu. Šel sem ga pozdravit v zaodrje, v katerem je dajal izjavo za televizijo. Ko me je opazil, je razprl roke in me objel kar pred kamero. Zelo spontan in srčen je bil, a ne le do mene, do vseh.
Takrat me je povabil, da bi bil njegov gost na koncertu v Sava centru v Beogradu, v katerem bi na tradicionalno makedonsko piščal kaval igral pesem Poljsko cveće.
A do tega koncerta zaradi njegove mnogo prerane smrti ni prišlo. Njemu v spomin sem svoj lanski koncert v Križankah začel ravno z igranjem na kaval.
Odlično govorite slovenski jezik. Sem slišala, da ste med učenjem slovenščine spoznali svojo ženo.
K Barbari sem hodil na ure slovenskega jezika. Priznam, da sem bil zaradi nje še bolj motiviran za učenje. Slovenščino sem se želel čim prej in čim bolje naučiti predvsem zaradi spoštovanja do Slovenije, njenega naroda in njene kulture. Slovenski jezik je romantičen, mehak je in lepo zveni.
Tudi ko nastopam v drugih državah, si prizadevam čim bolje spoznati in podoživeti kulturo ter običaje naroda. To je privilegij, ki me osebnostno bogati in krepi moje spoštovanju do vseh in vsakogar.
Je res, da vam je profesor na akademiji za glasbo v Skopju predlagal študij v tujini?
Da. Bilo je v prvem letniku, ko sem začel igrati v akademskem orkestru, ki ga je vodil izvrsten dirigent Saša Nikolovski.Nekega dne me je po vajah povabil k sebi v kabinet.
Svetoval mi je, naj glasbeno izobraževanje nadaljujem v tujini, ker je opazil mojo iskreno predanost glasbi in talent, ki bi ga, kot je dejal, lažje razvijal v tujini. Tako sem sočasno opravil sprejemne izpite na akademijah za glasbo v Sloveniji in Združenih državah Amerike.
Izbrali ste študij na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Zakaj?
Ljubljana me je prevzela s svojo prijaznostjo, z bogato glasbeno sceno in s toplino ljudi. Obenem sem se zavedal, da bom v njej lažje ohranil stik z balkanskimi koreninami. Danes vem, da sem se pravilno odločil.
Na ljubljanski akademiji za glasbo sem imel čudovitega profesorja Slavka Goričarja. Nikoli ne bom pozabil, kako se je na prvi uri začudil, ko je videl moj dotrajan klarinet. Rekel mi je: »Če lahko iz tako starega klarineta izvabite glasbo, potem boste zmogli marsikaj.
Tudi vi ste želeli znanje predajati mladim, vendar niste bili uspešni na razpisu za delovno mestu učitelja klarineta v celjski glasbeni šoli. Vas je to prizadelo?
Nekaj let je že od tega. Priznam, da je bila to zame neprijetna izkušnja, a sem jo pustil v preteklosti. Ne nosim zamer v sebi. Če bi živel z zamero, bi to škodilo samo meni.
»Ko zaprem oči, najprej slišim glasbo. Nato jo vidim kot preplet barv, ki v meni ustvarijo čudovito sliko. Poslušam jo. Nato jo prelijem v notni zapis.«
Vesel bi bil, če bi me katera od kulturnih ustanov v Celju povabila k sodelovanju. Verjamem, da lahko s svojim znanjem, z izkušnjami in predvsem s povezavami, ki sem jih gradil v vseh letih, prispevam k razvoju in soustvarjanju kulturnega dogajanja v mestu.
Veseli me povezovanje ljudi, idej in projektov, zato si želim, da bi se v prihodnje odprla priložnost za takšno sodelovanje in zaposlitev.
Toda Celje očitno prepoznava vrednost vašega dela, saj vam je mestna občina podelila bronasti grb za izjemne glasbene dosežke.
To mi zares veliko pomeni. Srebrni grb Mestne občine Celje leta 2018 sem dojel kot čast in odgovornost, ki jo želim vedno znova dokazovati s svojim delom, poštenostjo in spoštovanjem do someščanov. Rad imam Celje. V tem mestu sem našel prostor za prijetno življenje in ustvarjanje.
Kako se rojeva vaša glasba?
Proces ustvarjanja glasbe zelo težko ubesedim, a vendar bom poskušal. Ko zaprem oči, najprej slišim glasbo. Nato jo vidim kot preplet barv. Vsak ton ima svojo barvo. Te barve v meni ustvarijo čudovito sliko. Poslušam jo. Nato jo prelijem v notni zapis.
V ustvarjalnem procesu povsem pozabim nase in na vse svoje skrbi. Prijetna občutja me ponesejo onkraj materialnega sveta. To je dar. In verjamem, da ima vsak od nas talent za nekaj. Le prepoznati ga mora in izživeti.
Vaše skladbe za orkester so del obveznega učnega načrta na ugledni Univerzi Mozarteum v Salzburgu, na kateri ste z odliko končali podiplomski študij.
To je zame velika čast. Da imam talent za pisanje glasbe, je odkril moj profesor na Mozarteumu. Rekel mi je, da nosim v sebi veliko glasbe. Zakaj je ne bi delil z drugimi? Naj začnem skladati, mi je predlagal. Sledil sem njegovemu nasvetu in napisal skladbo v 19-osminskem ritmu. Bil je navdušen.
Prav tako vodja oddelka za kompozicijo na Univerzi Mozarteum Ernst Ludwig Leitner, eden najbolj znanih živečih avstrijskih skladateljev. Spodbudil me, je da sem napisal še eno skladbo za filharmonični orkester.
Kmalu zatem sem na povabilo ameriškega dirigenta Glenna Pricea napisal še tretjo. Vse tri moje skladbe izvajajo orkestri. Dojel sem, da v Avstriji cenijo nadarjene ljudi, tudi če niso po rodu Avstrijci.
Igrate več glasbil. Zakaj so vas prevzela prav pihala? Kakšna je njihov izrazna moč?
Z igranjem na pihala lahko pripovedujem različne zgodbe. Zrak lahko v pihalu sočasno sproži spekter različnih tonov barv. Strokovno jim rečemo alikvotni toni. To so skoraj neslišno sozveneči toni ob nekem osnovnem tonu in z njim tvorijo tonsko zlitino, ki je ključna za barvo osnovnega tona.
»Sinova vrnitev h kitari me je razveselila. Z navdušenjem ga opazujem, kako uživa ob igranju na kitaro. Ne posnema nikogar. Razvija svoj glasbeni izraz.«
S tradicionalno piščaljo kaval lahko sočasno sprožim od tri do pet tonov. Raziskal sem, pod katerim kotom moram v piščal pihniti zrak in s kakšno hitrostjo se mora gibati, da dosežem želen zven.
Etno piščali so mi zelo blizu, ker lahko v njihovem zvenu slišim trpljenje naroda, njegovo dušo in zgodovino.
Sodelovali ste s številnimi zvenečimi imeni iz sveta glasbe – od makedonskega virtuoza na kitari Vlatka Stefanovskega, hrvaškega pianista Matije Dedića, dramskega umetnika in glasbenika Radeta Šerbedžije do Gibonnija, Vlada Kreslina in Siddharte. Kakšni so ti ljudje, ko niso na odru?
To so v bistvu zelo preprosti ljudje. Veliki so v svoji duši. Odlikujeta jih talent in neusahljiva želja po ustvarjanju. Sodelovanje z njimi me je obogatilo. Od vsakega sem se nekaj naučil. Ko opazujem druge umetnike, spoznavam nove odtenke izraznosti, zato ob njih rastem kot glasbenik.
To so dragocenosti, ki ti jih ne moreta dati noben študij ali knjiga. Decembra se bom odpravil na balkansko turnejo kot gost Vlatka Stefanovskega. Koncerti bodo v makedonski filharmoniji, Sava centru v Beogradu in dvorani Lisinski v Zagrebu.
Slišala sem, da želite sodelovati tudi s Stingom.
Prav ste slišali. Ta izjemen angleški glasbenik mi je pri srcu že od odraščajočih let. Letos sem dobil odziv članov njegove ekipe, v katerem so navedli, da so navdušeni nad mojim igranjem in da obstaja možnost sodelovanja. Želje so zato, da jih uresničujemo, mar ne? (smeh)
K sodelovanju vas je povabil Al Di Meola, po mnenju mnogih najboljši živeči kitarist na svetu. Kako sta se našla?
Al Di Meola je res vrhunski kitarist, ki je sodeloval s Philom Collinsom, Stingom, Pavarottijem, z Milesom Davisom in s številnimi drugimi svetovno znanimi glasbeniki. Slišal me je na družbenih omrežjih in me povabil k sodelovanju na njegovem lanskem koncertu v Cankarjevem domu.
Z veseljem sem se odzval njegovemu povabilu. Nikoli ne bom pozabil, kako lepo me je najavil ob prihodu na oder. S svojimi besedami me je ganil do solz. Preplavljen s čustvi sem moral začeti igrati. To ni preprosto, verjemite. A nekako mi je uspelo. (smeh)
To jesen vas je Al Di Meola ponovno povabil na svojo evropsko turnejo v Italijo. Pred dnevi ste se vrnili. S kakšnimi vtisi?
Bilo je navdihujoče. Ko muziciraš z njim, doživiš, kako neverjetno natančna je lahko glasba, kako se gradi in razvija ter kako pomembna je absolutna interakcija med glasbeniki, še posebej v improvizaciji. To je raven muziciranja, ki jo je težko opisati z besedami – preprosto jo moraš doživeti.
Predvsem gre za izjemno uigrano zasedbo. Na vsaki turneji odigrajo najmanj trideset koncertov, a kljub temu pred vsakim nastopom še vedno namenijo približno štiri ure skupni vaji. To pove vse o njihovi predanosti, disciplini in odnosu do glasbe.
Ko se jim pridružiš, moraš vstopiti v njihov glasbeni svet in zveneti, kot da si z njimi že od nekdaj. To je velik izziv in hkrati izkušnja, polna ljubezni do glasbe. Odziv občinstva je bil izjemen, na vseh koncertih smo bili deležni stoječih ovacij.
Lepo potrditev tega, kar sem doživljal na odru, je prinesla tudi kritika po koncertu v Bologni, objavljena na portalu Oltrecultura.it. Med drugim so zapisali: »Prispevek Bojčevskega je najbolj zanimiva protiutež večera: kjer Di Meola udarja, on povezuje in melodijam prinaša tekočnost.
To se dogaja predvsem v skladbi Infinite Desire, delu iz leta 1998, ki ga je Di Meola posnel tudi v različici, v kateri je pel Pino Daniele. Tukaj se zdi, da klarinet melodiji skoraj vrača glas, ki ji je manjkal.«
Jabolko ne pade deleč od drevesa. Vaš šestnajstletni sin Taras dokazuje svoj glasbeni talent na električni kitari s številnimi priznanji in nagradami. Je nekdaj košarkarski navdušenec torej postavil žogo v kot?
Mnoge fante navdušuje košarka. Tudi Tarasa je. Prav tako je obiskoval glasbeno šolo, a je kljub lepim dosežkom in uspehom kitaro za nekaj časa odložil. Čeprav je odraščal z glasbo, nisem želel, da bi čutil kakršenkoli pritisk, da mora slediti moji glasbeni poti. Glasba je ljubezen, moraš jo iskreno čutiti.
V glasbi ni prostora za pretvarjanje. Ničesar ne moreš izsiliti. Sinova vrnitev h kitari me je razveselila. Z navdušenjem ga opazujem, kako uživa ob igranju na kitaro. Ne posnema nikogar. Razvija svoj glasbeni izraz. Glasbo doživlja na njemu svojstven način. V tem je pristen in iskren.
Junija letos sta s sinom Tarasom nastopila v Pulju. Kako je stati s sinom na odru?
To je bil najin prvi večji skupni nastop. In zame več kot zgolj nastop. Oba sva čutila prijetno vznemirjenost. Preden se mi je pridružil na odru, sem si želel, da se zaveda, da sem ob njem, in da lahko brez strahu uživa v nastopu. In je užival.
Ko sem ga opazoval, sem imel občutek, da se je čas ustavil. To ni bila navadna trema, ampak mešanica odgovornosti, ljubezni in ponosa. Videl sem, da igra zelo samozavestno, zbrano in naravno. Kot da je rojen za oder. Lepi odzivi občinstva so naju osrečili.
Nekateri poslušalci so Tarasovo igranje na kitaro z navdušenjem primerjali s prepoznavnim vzdušjem skupine Pink Floyd, kar je zanj veliko priznanje. O najinem nastopu so pisali mediji v Istri.
Bosta nadaljevala skupne nastope?
Taras me že sprašuje, kdaj bova spet nastopila. Vendar pri meni velja enako pravilo za vse glasbenike – priložnosti si je treba zaslužiti s predanostjo, z delom in odnosom do glasbe. Nič mu ni podarjeno samo zato, ker sem njegov oče. Prav zato sem še toliko bolj ponosen, da je Taras nastop v Pulju več kot upravičil.
Občinstvo na odru ni videlo sinčka z očetom, ampak mladega glasbenika, ki je s svojim talentom, z muzikalnostjo in zrelim pristopom pokazal, da si je svoje mesto na tem odru zaslužil.
Z Gordano Stefanovič Erjavec iz Plesnega foruma Celje se dogovarjava o decembrskem nastopu. Vsako leto 26. decembra za svoj rojstni dan nastopam tam. Se že veselim srečanja s celjskim občinstvom.
Na glasbeni sceni puščate močan izrazni pečat, zato ne preseneča, da je študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru napisala magistrsko nalogo o vašem umetniškem ustvarjanju.
Bil sem seznanjen o tem. Počaščen sem. Tudi zato, ker med svojim občinstvom opažam veliko mladih ljudi.
Kljub številnim uspehom in pohvalam ostajate pristni in hvaležni, prav nič domišljavi.
Hvala, da menite tako. Jaz nimam nič s tem. Zavedam se sicer svojega talenta, ki mi je bil podarjen, a sem le kanal, skozi katerega se izraža bog. Želim, da bi svojo nadarjenost lahko živel še vrsto let in bi s tem osrečeval sebe in vse tiste, ki me poslušate.
»Vesel bi bil, če bi me katera od kulturnih ustanov v Celju povabila k sodelovanju. Verjamem, da lahko s svojim znanjem, z izkušnjami in predvsem s povezavami, ki sem jih gradil v vseh letih, prispevam k razvoju in soustvarjanju kulturnega dogajanja v mestu.«
Kaj po vašem mnenju zares šteje v življenju?
To, da ostaneš zvest sebi. Da verjameš v svoje sanje tudi takrat, ko ti je težko in ne kaže, da se bodo želje uresničile.
Ljudje prehitro obupajo. Kot otrok sem sanjal o glasbi, zbral sem pogum in jim sledil, čeprav sem naletel tudi na številne ovire.
Zapustiti domače okolje in se preseliti v drugo državo med tuje ljudi je za osemnajstletnika velik izziv.
Domači in prijatelji so mi govorili, naj ostanem v Makedoniji, naj igram na porokah in drugih slavjih, s čimer bi res lahko precej zaslužil. A to niso bile moje sanje, iskal sem svoj glasbeni izraz. To je zame sreča. Tistega, kar nas zares osrečuje, se ne da kupiti.
Potrošništvo je v razmahu prav zato, ker mislimo, da bomo s kupljenimi stvarmi zapolnili notranjo praznino. Mladim bi rad sporočil, naj sanjajo in naj sanjam z odprtim srcem sledijo.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
