Arhiv NTRC

»Kaj si ti nor! Sem vedel, da mi bo ›ratalo‹,« ste dejali s solzami v očeh, ko ste po približno štirih letih pešačenja z juga Argentine prispeli na skrajni sever Aljaske. To so najbrž izjemna občutja.

To so občutki, ki jih težko opišem z besedami. Doživljal sem nekakšen koktajl ganljivosti, olajšanja, zadovoljstva, vzhičenosti, sreče. In zelo utrujen sem bil. Kakorkoli, vesel sem, da mi je uspelo. No, nama je uspelo. Psička Carlitos je bila odlična sopotnica. (smeh)

V teh dneh kar dežujejo vabila na intervjuje, prošnje za izjave in sodelovanje v oddajah. Odgovarjate na bolj ali manj podobna vprašanja, ste že naveličani vsega tega?

Ne, sploh ne. Z novinarji imam le dobre izkušnje. Deležen sem zelo velike medijske pozornosti, takšne res nisem pričakoval. Na vsako povabilo se odzovem, saj se rad pogovarjam. Novinarji mi res postavljajo bolj ali manj podobna vprašanja, a vsak intervju je svojevrstno doživetje. Tako promoviram sebe in svoje domače Slovenske Konjice. Predvsem pa vsak intervju izkoristim za zahvalo prijateljem in znancem iz domačih Slovenskih Konjic ter številnim drugim za pomoč in podporo. Še enkrat – hvala vsem!

Morda boste kmalu začeli delati v medijih. Včeraj ste bili na pogovoru za službo.

Moja prizadevanja so zdaj res usmerjena v iskanje redne službe. A ne kakršnekoli, rad bi namreč našel takšno, v kateri bom užival. Ker se zavedam, da bom le tako lahko pri delu učinkovit in uspešen. Da bova zadovoljna oba, jaz in moj delodajalec. Res sem bil na pogovoru za službo, vendar o tem, kaj in za koga naj bi delal, podrobneje še ne želim govoriti. Se še dogovarjamo. Delo je vezano na pisanje za spletni portal.

Medijska prepoznavnost vam pri iskanju službe lahko predvsem koristi.

Se strinjam. Zato ostajam optimističen.

Da ste pretirano optimistični, vam je rekla prodajalka v trgovini v Dallasu, kjer ste kupili košarkarski dres Luke Dončića in flomaster. Ni vedela, da imate dogovorjeno srečanje z njim in da vam bo podpisal dres. (smeh)

Da, ona tega seveda ni vedela, jaz pa sem bil kar tiho. (smeh) Po svoje prodajalko razumem, saj marsikdo kupi dres svojega košarkarskega vzornika z upanjem, da se mu bo nanj podpisal. Srečanje z Luko Dončićem v Dallasu sta mi omogočila ameriški novinar Bred Townsed in Lukova mama Mirjam Poterbin. To je bilo izjemno doživetje, ki ga bom pomnil do konca življenja. Luka se mi je podpisal na dres, poklepetala sva, med drugim sem mu povedal, da bo šel podpisan dres ob moji vrnitvi v domače Slovenske Konjice na dobrodelno dražbo, izkupiček pa bomo namenili mladim športnim upom na Konjiškem. Vesel sem, da mi je to v sodelovanju z Lions klubom Konjice tudi uspelo. Na dražbi smo zbrali približno 25 tisoč evrov, kar je bistveno več, kot sem pričakoval.

Prijetno vas je presenetil tudi množičen in prisrčen sprejem ob vrnitvi v Slovenske Konjice.

Joj, kako sem bil vesel in hvaležen! Pri organizaciji sprejema so se povezala lokalna društva, prizorišče dogodka so preletela letala. V povorki sva se s Carlitos sprehodila skozi konjiško staro mestno jedro, vrstili so se objemi, čestitke, stiski rok, fotografiranja, prijetni klepeti. Pozdravil me je tudi konjiški župan Darko Ratajc. Njegove besede so me še posebej ganile, med drugim je poudaril, da je v življenju bolj kot cilj pomembna pot. Pred dnevi me je sprejel tudi v svoji pisarni in se mi zahvalil, da sem promoviral občino Slovenske Konjice po svetu.

Pogosto omenjate prijatelje, ki vam, kot pravite, zelo veliko pomenijo.

Prijatelji so vse, kar imam. Dan pred mojim osemnajstim rojstnim dnevom mi je umrla mama, tudi oče je že pokojen. Z bratom, ki s svojo družino živi v Poljčanah, si nisva zelo blizu. Zato sem se zelo navezal na prijatelje. Pomagali so mi, ko sem pri osemnajstih letih začel živeti sam, služiti sem začel svoj denar, hodil sem v službo in sanjal o svojih pohodniških podvigih, ki sem jih s pomočjo prijateljev tudi uresničil.

Pred tremi leti je v vaše življenje prišla prav posebna prijateljica, psička Carlitos. Približno leto ste bili na poti, ko ste jo zagledali med zapuščenimi psi v Peruju.

Med potjo po Južni Ameriki sem pogosto srečeval zapuščene pse, veliko jih je. Do živali ljudje tam nimajo odgovornega in ljubečega odnosa kot pri nas. Mojo pozornost je pritegnila nebogljena psička, tresla se je. Zasmilila se mi je. Peljal sem jo k veterinarju, kjer je dobila zdravila. V hostel, kjer sem nameraval prenočiti, psi niso imeli vstopa, zato sva noč preživela na klopci v parku. Spala je v mojem naročju in naslednje jutro sem vedel, da sodiva skupaj. (smeh) Ponovno sem jo peljal k veterinarju, kjer so ji uredili potrebne dokumente, takrat je bila stara tri mesece. Poimenoval sem jo Carlitos. Od takrat sva že tri leta nerazdružljiva. Od nekdaj imam rad živali, a si nisem nikoli mislil, da se med človekom in živaljo lahko splete tako močna povezanost, ki temelji na brezpogojni ljubezni

Vajine pripetljaje na poti smo mnogi spremljali po družbenih omrežjih. Najbolj se spomnim vaših začetnih korakov na več kot 25 tisoč kilometrov dolgi poti. Toda prvi dnevi niso bili prijetni, pravite. Zakaj?

Prvi teden na poti res še nisem užival. To je bila zame stresna sprememba. Znašel sem se na drugem koncu sveta povsem sam in z domotožjem, pred mano je bil izjemen izziv, sploh nisem znal predvideti, kaj vse se mi bo dogajalo. Čeprav je bila ta pot moja velika želja, se prvi dni res nisem počutil dobro. Potem sem si rekel: »Zberi se in uživaj ali pa se obrni in se vrni domov.« Po začetnem nelagodju sem se le sprostil in začel uživati na poti. Iz dneva v dan bolj.

Na poti ste doživeli bistveno več prijetnih doživetij kot neprijetnih. Med drugim so vas oropali, srečali ste medvede, spali ste v šotoru pri dvajsetih stopinjah pod lediščem.

Pri 22 stopinjah pod lediščem sem prenočeval pod šotorom v Kanadi in pri minus 15 stopinjah v Patagoniji. V tako mrzlih nočeh nisem upal spati, ker sem se bal, da se ne bom več zbudil. Bolj kot neprijetnih se spominjam prijetnih dogodivščin. Slikovita narava v petnajstih državah Južne in Severne Amerike je res veličastna, a so me na poti bolj navduševali zanimivi in dobrosrčni ljudje. Mnogi so mi nudili pomoč, gostoljubje, prijetno družbo, pogovore. Z nekaterimi sem še vedno v stiku. Dojel sem, da je na tem našem svetu veliko dobrih ljudi. In da je življenje pravzaprav lepo. Na pot nisem šel, da bi našel samega sebe. Ne, nisem iskal smisla življenja, kot to počnejo nekateri popotniki. Je pa res, da sem se domov vrnil bolj samozavesten.

Se želite ustaliti? Si ustvariti družino?

Če bom spoznal žensko, v katero se bom zaljubil, zakaj pa ne? Vendar ne želim ničesar izsiljevati. Menim, da vse pride ob svojem času. Res je, da imam 38 let in je po mnenju nekaterih že skrajni čas, da si ustvarim družino. A se ne oziram na to, kar govorijo drugi. Poslušam sebe in svoje želje. Kot sem dejal že v uvodu, si želim najprej poiskati službo. Želim si urediti življenje tako, da bom zadovoljen. Imam še kar nekaj ciljev. Med drugim želim s prostovoljnim delom pomagati v domačem kraju. Razmišljam, da bi zasnoval dobrodelni projekt, ki bi prerasel v tradicionalnega. Rad bi pustil pozitiven pečat v okolju, v katerem živim.

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 8. september 2022.