Arhiv NTRC

»Počutim se zelo dobro, sem povsem zdrav. Na srečo me je koronavirus zgolj oplazil. Niti nisem namreč vedel, da ga imam, dokler se nismo stanovalci, ki živimo v isti zgradbi, testirali. Naknadno sem se spomnil, da so me kakšen večer ali dva boleli sklepi v stopalih, dvakrat me je streslo po vsem telesu,« pravi vedno lepo urejen častni meščan Celja, ki nas je gostoljubno povabil v svoje varovano stanovanje v Štorah, kjer živi od leta 2015. Njegovemu gostu zagotovo najprej padejo v oči številna priznanja, diplome in fotografije, ki krasijo stene in police v njegovem domu. Ob njih brez dlake na jeziku rad obuja dogodke iz preteklosti.

Šola mu ni dišala

Rodil se je leta 1920 v gostilničarski družini v Arji vasi. »Oče je bil za tisti čas zelo napreden. Želel je, da bi šel v gimnazijo, tedanjo meščansko šolo. A mi to ni dišalo. Zanimalo me je vse drug bolj kot šola,« se spominja Grobelnik, ki se je izučil za krojača, kar mu je kasneje v življenju prineslo toliko lepega, da bi o tem lahko napisal knjigo. A na začetku v svetu krojaštva zanj ni bi bilo vse tako rožnato. »Za krojača sem se učil v Celju, kjer je bil pomočnik, ki je z mano ravnal zelo grdo. Nekega dne sem se namesto na delo v knežje mesto odpeljal kar k teti v Zagreb, kjer sem se pri enem tamkajšnjih mojstrov izučil za krojača.« Vrnil se je v Savinjsko dolino, kjer je bil leta 1940 vpoklican v jugoslovansko kraljevo vojsko, ki jo je služil v Gorenji vasi nad Škofjo Loko. Ob okupaciji Jugoslavije leta 1941 mu je uspelo pobegniti domov, a v Savinjski dolini, ker ni bilo pravega dela zanj, ni ostal dolgo. Napotil se je v Gradec, kjer je dobil zaposlitev pri enem tamkajšnjih krojačev. Po spletu nesrečnih okoliščin, do katerih je naneslo, ker je od sodelavca kupil blago, ki ga je ta pridobil s krajo, je Grobelnik za leto pristal v zaporu. »Danes pravim, da sem imel srečo. Bil sem namreč na varnem, da mi ni mi bilo treba v vojsko. Za nameček mi v zaporu ni bilo nič hudega. Med prestajanjem zaporne kazni sem opravljal krojaška dela, bival v enoposteljni sobi,« se spominja sogovornik, ki se je po odsluženi zaporni kazni na delo ponovno vrnil k mojstru Medvedu. Kmalu so ga prisilno mobilizirali v nemško vojsko, a mu je z veliko sreče uspelo pobegniti v partizane in leta 1944 se je pridružil borcem Zidanškove brigade.

Od zapornika do direktorja

Kot partizan je rad zaigral na harmoniko, s katero se je že kot otrok srečal v domači gostilni. Kmalu je bil premeščen na območje Celja, kjer je deloval kot aktivist na tem terenu – vse od Šmartnega v Rožni dolini do Lokrovca, Lopate, Ostrožnega in do predmestja Celja. Tam se je začela tkati mreža aktivistov, ki je potem decembra 1944 poskrbela za največjo uporniško akcijo v Celju – osvoboditev zapornikov iz Starega piskra. »Vse je šlo zelo, zelo na hitro. Opoldne se nam še niti sanjalo ni, kaj se bo dogajalo ponoči. Ko smo govorili s paznikom Gradom, da v dveh sobah čaka približno 80 ljudi na prevoz v Maribor, kjer jih bodo ustrelili, smo se odločili za akcijo še isti večer,« opisuje dogajanje 14. decembra 1944. Ura je bila približno pol devetih zvečer, ko so se iz Slatine peš odpravili proti Celju. Vse skupaj je izgledalo, kot da gestapovec in dva policista peljejo v zapor ujete partizane. Brez težav so se prebili mimo stražarja in se pred vhodom v zapor srečali z Gradom, ki jih je že nestrpno pričakoval. »Najprej je nastala zmeda, ker zaporniki niso vedeli, kaj se v resnici dogaja. Nekateri niso hoteli iz sob, ker so se bali, da jih bodo Nemci postrelili. Ko so nekateri prepoznali tovariše, se je akcija začela. Hodniki so bili v trenutku polni. Osvobojeni zaporniki so se gnetli proti izhodu in velika vrata so bila premajhna za vse, ki so hoteli čim prej in čim dlje od Starega piskra. Malo smo ga polomili, ker smo rekli, da je vojne konec in so nekateri od veselja odšli domov kar po cestah. Od 129 izpuščenih jih je na svobodi ostalo 92,« se še danes, kot bi bilo včeraj, spominja Grobelnik. Podvig, o katerem je že naslednji dan poročal Radio London, zgodovinarji označujejo kot dejanje, kakršnih v času druge svetovne vojne ni bilo na pretek, a ne le pri nas, temveč tudi v širšem evropskem prostoru.

Še pred nekaj leti vozil avto

Po uspešno izvedeni akciji so ga leta 1945 sprejeli v Komunistično partijo Slovenije. Ker je izhajal iz gostilničarske družine, je na povabilo takratnega celjskega župana Andreja Svetka postal direktor gostinskega podjetja. Medtem ko je reševal podjetje iz izgube, je padel v nemilost pri novem županu Stanetu Kokalju in bil celo obsojen. Ostal je brez službe, izključili so ga iz partije in ga za tri mesece zaprli, obsojen je bil na osem mesecev zaporne kazni. »Kadarkoli se mi je zgodila krivica – tudi če sem si bil sam kriv – se je potem izteklo tako, da sem na koncu prišel na boljše,« danes pravi Ivo in dodaja, da mora za to človek tudi sam kaj storiti. Zatem je nekaj časa vodil počitniški dom v Lovranu v bližini Opatije in bil kasneje direktor Perutnine Ptuj, kjer so pod njegovim vodstvom vpeljali kar nekaj novosti. Do upokojitve je še približno tri desetletja delal kot trgovski potnik za Kolinsko in Kandit, na kar ga vežejo zelo lepi spomini. »V gospodarstvu sem delal vse do upokojitve, ko sem imel 60 let. Dvajset let sem bil tudi predsednik Rdečega križa,« pravi naj Celjan, ki je še danes izredno rad seznanjen z vsem dogajanjem. Bere časopise, gleda televizijo, na kateri še posebno rad spremlja športne vsebine. Pri devetdesetih letih je v Celju na lokalnih volitvah kandidiral za mestnega svetnika. Pri 97 letih je še vozil. »Enega lepega dne sem se odločil, da tega ne potrebujem, in sem poklical vnuka, naj pride iskat avto. Taksi me zgolj za nekaj evrov odpelje, kamor želim. Z avtom sem namreč imel same skrbi.« Foto: arhiv NT (Andraž Purg - GrupA, ŠO)