Arhiv NTRC

»Življenje poklicnega glasbenika ves čas spremljajo dvomi. Za to moraš biti rojen. Ni pomembno samo to, da znaš igrati na glasbilo, gre predvsem za to, ali si se pripravljen ukvarjati z vsem, kar to delo prinese. Ustvarjanje in igranje glasbe je le ena plat,« v smehu, a hkrati z vso resnostjo pravi Marko Brdnik, virtuoz na harmoniki, klasik, džezist in pankroker, ki se je v glasbeni poklic podal pred dvajsetimi leti. »Ljudje na ta poklic gledajo preveč idealizirano. Vidijo zgolj končni rezultat, ne pa vseh poti in preprek, ki do njega pripeljejo,« nadaljuje in doda, da morajo biti tisti, ki v tem poslu delujejo in vztrajajo, zelo dobro organizirani.

»Glasbo, ki jo igraš, moraš imeti res rad«

Marko Brdnik s harmoniko išče nove glasbene izraze in se navdušuje tudi nad analognimi sintetizatorji. Sedaj igra svojo avtorsko glasbo, pri čemer presega glasbene žanre in sodeluje z različnimi umetniki ter glasbeniki. Včasih je bilo seveda drugače.

Kot pravi, igra že vse življenje. In ena njegovih prvih ljubezni, ki ga spremlja še danes, je prav harmonika. Čeprav jo mnogi še vedno preveč stereotipno povezujejo z narodnozabavno glasbo, Marko pravi, da ga ta zvrst ni nikoli zanimala. »Si predstavljate fanta iz Slovenskih Konjic sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki igra harmoniko, a ne narodnozabavne glasbe?« v smehu vpraša in prizna, da ga takrat mnogi niso razumeli. »Ljudje so sedaj že navajeni, da lahko harmonikarji igramo zelo različne glasbene zvrsti,« doda.

Ne le igrati, tudi skladati

»Povprečen klasični glasbenik ne piše svoje glasbe. Dobi note, se jih nauči in skladbo zaigra. Klasični glasbeniki so redko avtorji katerekoli glasbe. In dolgo nisem bil nobena izjema pri tem. Ko sem končal študij, sem bil star približno 25 let in še nisem bil avtor ničesar. Do takrat nisem napisal niti ene skladbe. Ali česarkoli. To me je začelo razjedati in moriti,« razlaga. Če v času študija in kmalu po njem ni skladal, pa je bil že precej dejaven glasbenik, igral je v dveh ansamblih za sodobno klasično glasbo, veliko je v tistih časih igral tudi tango. Bil je član tango zasedbe Zero Hour Quintett, ki je uspešno nastopila in celo zmagala na tekmovanju v Italiji. V kratkem času se je skupini odprlo veliko priložnosti za »špile«. »Šlo nam je res dobro. Bili smo mladi postavni fantje. Štirje Romuni in jaz, ki smo igrali tango. Ljudje so nas množično hodili poslušat in gledat,« pravi v smehu »Kljub uspehu mi je šlo ves ta čas na živce, da nisem avtor glasbe, ki jo igram. Zato sem tudi nehal igrati tango. V resnici sem si takrat precej ›zakompliciral‹ življenje. Ko sem enkrat obsedel na odru, sem se počutil resnično zelo neiskreno. Zdelo se mi je, kot da se okoriščam s tujim delom. Nakar sem se nekega jutra preprosto odločil, da se tega ne grem več. To ni moja ›muzika‹, to je kraja,« povzame začetek in konec svojega tango obdobja.

Prvenstvene smeri v glasbi in alpinizmu

Marko Brdnik si rad zastavlja nove cilje in išče nove glasbene izraze. Verjame, da je harmonika glasbilo, ki ima še veliko sivih con. »Je glasbilo v razvoju in prav zaradi tega lahko kot prvi narediš kaj novega.« A iskanje prvenstvenih smeri zanj ni značilno le v glasbi. Nad njimi se je navduševal tudi pri plezanju. S tem športom se je srečal med študijem v Nemčiji, vanj ga je »potegnil« češki plezalec, s katerim sta se spoprijateljila.

Nova kariera

Preden je udarila »korona«, se je Marko z zasedbo Ojgen ravno pripravljal na turnejo. A je epidemija marsikaj postavila na glavo. Glasbeniki so bili povsem odrezani od odrov in posledično od prihodkov. A Marko ni dolgo sedel in čakal križem rok. »Soproga Mojca, ki je prodekanja Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani, mi je že 13. marca lani rekla: ›Marko, tole bo trajalo tri leta,‹. Takoj sem se preusmeril in si našel drugo službo. Ne da se mi čakati, da mi bo morda nekdo ponudil kakšno drobtinico. Življenje je res prekratko za to,« pravi.

Svoje znanje strojništva, varjenja in alpinizma je povezal in tako se zdaj ukvarja z vgradnjami jeklenih konstrukcij na višini. Do prvih projektov so mu pomagali prijatelji iz sveta alpinizma, ki so se s takšnim delom ukvarjali že prej »Očitno sem se pri tem kar obnesel, ker lahko delam kolikor želim,« je zadovoljen v novem poklicnem okolju, ki mu nudi tudi dovolj prostora za sproščanje adrenalina. Prvi projekt, ki se ga je lotil v novi službi, je bila obnova železnega železniškega mostu čez Savo, ki je bila izvedena v okviru obnove gorenjske železniške proge.

 »Kaj je mojim možganom naredila glasba Astorja Piazzolle! Če tega ne bi slišal, ne bi nikoli postal poklicni glasbenik. Takrat sem prvič slišal in spoznal, da je na harmoniko mogoče zaigrati nekaj, kar je seksi, kar je privlačno, kar ima neko patino.«

»V tem času, ko delam na višini, sem res začutil pravo svobodo. Ni mi ni več treba delati glasbenih projektov samo zato, da lahko plačamo položnice. Vse, kar me v glasbi stoodstotno ne veseli, sem dal proč. S ›švasanjem‹ lahko zaslužim toliko, kolikor potrebujemo za plačilo položnic in normalno življenje.«

»Iz Slovenskih Konjic sem odšel pri štirinajstih letih, najprej v Maribor, potem v Nemčijo in nato v Ljubljano. Ampak se imam še vedno za Konjičana. Če me kdo vpraša, od kod sem, vedno rečem, da sem iz Konjic, nikoli iz Ljubljane. Žal mi je, da se konjiški naglas mogoče malo izgublja, ampak to je logična posledica tega, da že skoraj trideset let ne živim več tam.«

Ob vseh petdesetih predstavah, preplezanih smereh in preigranih nočeh je za svoj najboljši projekt do zdaj izbral obnovo železnega železniškega mostu čez Savo. »Tam sem preživel več kot štiristo delovnih ur in prav nobena sekunda ni bila zoprna.«

Foto: osebni arhiv, Tadej Golob, Borut Bučinel

Preberite več v Novem tedniku