Je Huda mravljica Konjičanka?
Bila je huda mravljica, po trgu je hodila. Tako se začne priljubljena pesem Branka Rudolfa, ki je med Slovenci skoraj ponarodela. Robert Vrečko, ljubiteljski zgodovinar in lastnik muzeja z zbirko predvsem predmetov iz obdobja Avstro-Ogrske, pravi, da je v pesmi omenjen konjiški trg. Za to sicer nima dokazov, zato je ta teorija, vsaj zaenkrat, le zabavna domislica, a Vrečkovi argumenti so res prepričljivi. Ljubiteljski zgodovinar je sicer poln zgodovinskih zgodb in anekdot, skrbno zbira predvsem tiste, ki se navezujejo na Konjice.
A te teorije ne bi bilo, če ne bi Robert Vrečko, ko je bil še otrok, brskal po podstrešju domače hiše, ki stoji nasproti konjiške cerkve, danes pa gosti tudi muzej. Z brskanjem po podstrešju, kamor so njegovi predniki shranjevali različne stvari, je našel predmete, ki so ga navduševali. Tako ga je začela zanimati zgodovina. Leta kasneje je zanimanje preraslo v zbirateljstvo in to v muzejsko zbirko, ki bo letos praznovala okroglih 20 let.
Huda mravljica
Avtor Hude mravljice Branko Rudolf se je rodil pri Vrečkovih sosedih in preden se je preselil v Maribor, je otroštvo preživel v Konjicah. »Huda mravljica se brez dvoma ne dogaja v Mariboru, saj je bil ta veliko mesto in ne trg, kot so takrat ljudje imenovali Konjice.«
To sicer ni zadosten argument, da bi lahko dvomljivce prepričal v svoj prav, a Vrečko dodaja: »Moj praded je imel lončarstvo, na strani, ki gleda na trg, je bila izložba, v kateri so bili razstavljeni lonci. Takrat v Konjicah ni bilo veliko stvari, ki bi privabile pogled, zato si je mladi Branko zagotovo zapomnil lončarsko izložbo, ko je hodil po trgu.« Hugo Vrečko je bil torej tisti lončar, ki mu je Huda mravljica šla čez »piskre« in mu jih vse »pobila«.
Malo nižje in čez potok je bila v tistem času tudi mesarija Penič. »Takrat so vse mesarije imele tudi klavnico, saj so morali mesarji meso čim bolj sveže prodati. Zato so krave in biki na zakol čakali kar na trgu, kar si je mladi Branko Rudolf brez dvoma zapomnil.« Tako je bil po Vrečkovi oceni mesar Penič tisti, ki so mu zaradi Hude mravljice od bika ostali le rogovi. »Ko sem poklical Ano Miličevič v konjiško knjižnico in ji to povedal, je ostala brez besed.« Zgodba sicer ni nujno resnična, lahko da so to naključja, a ljubiteljski zgodovinar pravi, da bo pri njej vztrajal.
Avstro-ogrska zbirka
Zbirka se je začela s sabljo iz obdobja, ko je Avstro-Ogrska že razpadla, saj je iz obdobja Kraljevine SHS. »Rad sem raziskoval teme, o katerih nisem veliko vedel. Prva svetovna vojna je brez dvoma takšna tema.« Med raziskovanjem je ugotovil, da je tudi njegov ded služil v prvi svetovni vojni, bil je namreč topničar na znamenitem in za tiste čase tehnološko naprednem 305-milimetrskem možnarju. Bojeval se je po skoraj celi Evropi, najprej »je bil na posoji« pri Nemcih, kasneje se je bojeval tudi na vzhodni fronti, na koncu še na soški.
»Na fronti boji niso potekali neprestano, vojaki so imeli tudi prosti čas. Tako so na primer iz artilerijskih tulcev izdelovali vaze in jih pošiljali domov, včasih so tudi kakšno ušpičili. Avstro-ogrska vojska ni imela pretirano dobre hrane, Italijani na drugi strani so bili precej bolje preskrbljeni. V času, ko je bilo na fronti mirnejše obdobje, je zato tudi dišalo po hrani, ko so na drugi strani kaj dobrega kuhali. Takrat so si avstrijski vojaki sposodili bosanske fese in tekli proti Italijanom, med jarki enih in drugih ni bilo daleč. Italijani so se Bosancev izjemno bali, zato so zbežali, avstrijski vojaki pa so tako namesto konzerv jedli dobro, kuhano hrano.«
Verjetno največja zbirka gorjuških »fajf« v Sloveniji
Čeprav glavnino zbirke sestavljajo predmeti iz obdobja Avstro-Ogrske, predvsem vojaški, se v njej najde tudi veliko tistih, ki niso nujno povezani s tem. Robert Vrečko se ne omejuje, zato zbira tisto, kar ga najbolj veseli. Trenutno so to gorjuške »fajfe« in planinske značke. Slednje zbira za razstavo, ki jo bodo pripravili ob stoletnici konjiškega planinskega društva čez tri leta.
Gorjuške »fajfe« so bile od 18. stoletja pipe za kajenje, ki so jih izdelovali kmetje iz hribov v okolici Pokljuke in Bohinja. »Pozimi je v tistih koncih padlo ogromno snega, zato so kmetje niso imeli veliko izbire in so morali biti doma. Da bi tudi pozimi kaj zaslužili, so začeli izdelovati pipe, ki so postale priljubljene. Tudi mornarji so jih imeli radi, saj so se dobro zapirale.« Pipe so izjemno bogato okrašene in so zahtevale veliko dela. Robert Vrečko ocenjuje, da ima verjetno največjo zbirko teh pip v Sloveniji.
V zbirki je tudi zavezniška letalska bomba, ki jo je poškodovano letalo med drugo svetovno vojno odvrglo na Konjiško goro, da bi se znebilo teže in se uspešno vrnilo v Italijo.
»To bombo so po vojni pripeljali s Konjiške gore in hlapcu ukazali, naj odstrani vžigalnik, sami so se poskrili. Hlapcu je to uspelo, vžigalnik pa so nato vrgli v kres. Pok, ki je temu sledil, je okoliškim hišam razbil stekla v oknih. Takrat so bili Konjičani jezni, saj takoj po vojni ni bilo lahko dobiti novega stekla.« Bomba je bila brez krilc, zato je Robert prosil prijatelja iz Kanade, ali mu jih lahko priskrbi. »Najprej mi je rekel, da krilca po vojaških bazah ne ležijo povsod, potem je našel ta, ki so nekje na severu Kanade v vojaški bazi služila kot podstavek za pepelnik.«
Del zbirke je namenil tudi konjiškim železničarjem, skozi Konjice je namreč 70 let po ozkotirni železnici vozil vlak. Železnico so jo v šestdesetih letih ukinili, tire pa odstranili. »Vlak je takrat vozil res počasi. Iz tistega obdobja obstaja anekdota, ko je strojevodja vprašal šolarje, ki so hodili ob progi, ali jih pelje. Odgovorili so mu, da se bodo raje drugič peljali, saj se jim mudi.«
Foto: Andraž Purg
