Arhiv NTRC

 Delo z naslovom Peš po domačih krajih (Popotni dnevniki 1934–1936) je najprej izšlo v nemškem jeziku pri celovški založbi Drava. Uredila ga je Jerneja Jezernik, ki je poskrbela tudi za slovenski prevod treh popotnih dnevnikov. Ti so zdaj na voljo slovenskim bralcem, obogateni s številnimi opombami, s podatki o pomembnejših osebah v knjigi, s seznamom 400 krajev, ki jih je Alma obiskala ali jih omenila, ter z vrsto fotografij, risb, zemljevidov … Kako se je avtorica, prevajalka in založnica Jerneja Jezernik lotila zahtevnega dela, kaj vse jo je pri tem presenetilo, kako se trudi ohranjati Almino zapuščino in širiti krog tistih, ki jih navdušuje znamenita popotnica in pisateljica? O vsem tem smo se pogovarjali tik pred celjsko predstavitvijo knjige Peš po domačih krajih, ki jo je v Pokrajinskem muzeju Celje vodila urednica Saška Ocvirk.

Zajetno delo z več kot štiristo stranmi je gotovo zahtevalo kar precej vašega časa in energije. Kako ste se lotili projekta, s katerim ste se intenzivno ukvarjali kar leto in pol?

Najdba Alminih popotnih dnevnikov je bila lepo in posebno naključje. Doslej smo sicer vedeli, da je napisala te popotne dnevnike, saj so na seznamu njenih del. Nismo pa vedeli, kje bi lahko bili. Leta 2021 je v Rokopisni oddelek Nuka prispela pošiljka in izkazalo se je, da gre za tri popotne dnevnike. Knjigi, ki sta izšli v nemškem izvirniku in slovenskem prevodu, sta zato res obširni. Popotne dnevnike je Nuku poslala dr. Dorothea Wiesenberger – Zwach iz Gradca, prijateljica Thee Schreiber Gammelin. Ko sem dnevnike prebrala, sem si rekla, da je ta najdba tako zanimiva in posebna, da jo je treba čimprej izdati v knjižni obliki. Že v osnovi so bili trije zvezki lepo urejeni in oblikovani. Alma je že sama pripravila podlago za knjižno obliko, zato je Thea dala dnevnike gospe iz Gradca, da bi našla založnika. To je uspelo šele po mnogih desetletjih.

Je bilo to delo kaj bolj utrujajoče kot prevajanje in pisanje prejšnjih knjig o Almi?

Utrujajoče je bilo, a je bila tema tako zanimiva, da me zgoščenost dela ni motila. Zanimivo je, da sem hkrati prevajala popotne dnevnike in urejala njihovo nemško izdajo. Tudi za tiste, ki Almino delo in življenje že dobro poznamo, je to delo nekaj posebnega. Te posebnosti so me držale pokonci, vzporedno pa tudi potepanja po Alminih sledeh po Sloveniji. Pokazala so mi, da je bila Alma kljub temu, da je morda kakšno geografsko ime zapisala napačno, zelo natančna in verodostojna. Po slogu spominjajo ti dnevniki na popotne skice z njenih potovanj okrog sveta, le da gre tokrat za doživetja med letoma 1934 in 1936 na slovenskih tleh.

Deloma ste torej šli po njenih poteh in preverili ter podoživeli njene zapise. Kako to?

Po Alminih poteh sva se začeli potepati z mamo, in sicer iz preprostega razloga, ker sem si pri prevajanju besedila marsikatero stvar težko predstavljala. To terensko raziskovanje je bilo nujno že zato, da sem se kot prevajalka lahko lotila tega dela. Ob tem se mi je razkril še en zanimiv izziv, na katerega so me opozorili ljudje in se je ujel z mojo željo, da bi pripravila vodnik po Alminih sledeh s poudarkom na zelenih potepanjih, lokalni kulinariki in povezanosti med literaturo in hojo.

Domnevam, da za tako zanimivo delo ni bilo težko najti založnika …

Že prej sem nekaj Alminih knjig pripravila tako, da sta približno istočasno izšla nemški izvirnik in slovenski prevod. Alma je namreč vsa svoja dela napisala v nemškem jeziku in zdi se mi nujno, da najdejo knjige pot tudi do nemških bralcev, s čimer jo vračamo na literarni zemljevid, kjer je nekoč že bila. Celovška založba Drava ima za Almine knjige in knjige o Almi res velik posluh in podobna je zgodba s Celjsko Mohorjevo družbo, ki je tudi že izdala ogromno Alminih del. Celje je pač Almino mesto. Zadnja knjiga je res svojevrsten dosežek, saj ne gre le za prevode treh dnevnikov. Delo je pomembno tudi zaradi tega, ker je obogateno s številnimi opombami, ki so pomenile veliko raziskovalnega in terenskega dela ter poznavanje celotnega Alminega opusa. Ob tem so dodani še spremna beseda, geografsko kazalo, ki ga je izdelala dr. Marija Počivavšek iz Muzeja novejše zgodovine Celje. Objavljen je tudi nemški zemljevid, ki je bil priložen dnevnikom. Pri založbi pa so poskrbeli za slovenski dvojnik, saj je Alma vsa imena krajev zapisala po nemško. Nekaj posebnega je zadnji del knjige. Popotni dnevniki so bili zasnovani kot album in imajo res veliko slikovnega gradiva, ki da vpogled tudi v Almin čas. Gre za Almine in Theine fotografije, stare razglednice in skoraj pri vsakem obiskanem kraju še Almine ilustracije značilnih rastlin, kar kaže ne le ljubezen, pač pa tudi veliko poznavanje le-teh.

Pri razstavi na Krekovem trgu je sodelovalo več celjskih ustanov, soavtorica je poleg vas in Marije Počivavšek tudi dr. Alenka Hren Medved iz Osrednje knjižnice Celje. Obe sta sodelovali tudi pri pripravi strokovnih opomb v popotnih dnevnikih. Je tovrstno povezovanje običajno pri vašem delu?

Vedno si želim sodelovanje, saj to pripomore k še boljšemu rezultatu. V nemškem izvirniku knjige o Almi z naslovom Daljna ženska sem vključila nemške zgodovinarje in to sem si od nekdaj želela tudi za slovenske prevode, a vedno ni bilo mogoče. Delam kot samostojna delavka v kulturi in kot podjetnica, na drugi strani so ustanove, ki imajo svoje programe in sodelavce. Z enimi lahko sodeluješ, z drugimi malo manj. Ko sem ugotovila, kako dragocen material imam v rokah, se mi je zdelo, da ga res ne morem sama deliti z bralci. Menim, da si Alme tudi ne smemo lastiti, kot se včasih dogaja, pač pa jo je treba deliti. Sodelovanje s celjskimi ustanovami pri tej razstavi se je tako pokazalo kot zelo dobro in ga želim v prihodnje.

Kar precej promocije je Alma doživela zadnje čase v Celju tudi po vaši zaslugi. Kakšna naj bi bila njena popularizacija v prihodnje, da je ne bi morda nerealno povzdignili v nasprotju s časom pred desetletji, ko je bila zamolčana, in da se ne bi spremenila v ceneno turistično zanimivost?

Alma je povzdignjena le v srcih tistih, ki jo vzamejo za svojo. Teh ni nikoli toliko, da bi lahko postala neke vrste poceni turistični izdelek. Tržiti jo je treba do neke mere in z neko vsebino. S sodelovanjem celjskih ustanov pri razstavi smo se po mojem zavedli, da ima vsaka košček Alme, ki jo lahko že ponudi, in da lahko že zdaj naredimo dober izdelek, če stopimo skupaj. Sama sem naredila prve korake v to smer, ampak ta pot bo še dolga. Na mojo in pobudo založbe Drava bo jeseni izšel nemški vodnik za popotnike in pohodnike po Alminih sledeh po Sloveniji. Nekaj podobnega, a malo bolj poglobljeno, si želim tudi v slovenščini. Pri tem bo nujno sodelovanje več ustanov, da bo rezultat lahko vedno boljši.

Sicer pa mislim, da se ideja o Almi kot poceni turističnem izdelku ne bo uresničila. To se je dobro pokazalo pri nemški biografiji o Almi, ki se je leta 2020 uvrstila med trideset najboljših del neodvisnih nemških, avstrijskih in švicarskih založb. Alma sodi v ta okvir, ker je tudi sama cenila samostojnost, neodvisnost, saj je rekla, da sta njen sen svoboda in znanje.

Več v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 22. junija.

Foto: Andraž Purg