Arhiv NTRC

S profesorjem, ki zna tudi najbolj zapletene matematične pojme razložiti tako, da na obraz prikliče nasmešek, smo se pogovarjali o tem, kako se je prebijal skozi karanteno, kaj se je v tem času naučil in kaj mu je povzročalo največ težav. Čeprav poučuje na fakulteti, je priznal, da se mu je občasno pošteno zataknilo ob domačem poučevanju prvo- in tretješolca. Eno pomembnih zmag v letu 2021, vrnitev otrok v šolske klopi, je doma proslavil ob pivu.

Že skoraj leto živimo v primežu koronavirusa in ukrepov za njegovo zajezitev. Kako ste se navadili na nove razmere? Glede na številne izvirne projekte, ki jih lahko spremljamo zadnje čase, je bilo koronaleto pri vas kljub vsemu precej plodno.

V prvem valu tudi sam nisem bil ravno kreativen, v drugem pa sem začutil, da bi lahko ustvaril nekaj dobrega, zanimivega. Tako sva z Andrejem Hočevarjem, ki je res odličen glasbenik, začela pripravljati kratke glasbene parodije, ki sva jih naslovila Karantenčice. V njih komentirava aktualno dogajanje in se igrava z glasbenimi slogi. Najprej sva ustvarjala bolj zase, za zabavo. Ker sva naletela na res dober odziv, se je iz tega rodil cel cikel. Sočasno sva začela razmišljati, da bi iz tega ustvarila še kaj več. Ravno takrat je Mestna občina Velenje objavila poziv vsem ustvarjalcem za pripravo inovativnega kulturnega programa ob različnih priložnostih. Priložnost sva zgrabila z obema rokama in iz Karantenčic se je razvila Koronavizija. Jaz sem pripravil besedila in scenarij, Andrej je poskrbel za glasbo. K sodelovanju sva povabila še multimedijsko ustvarjalko Tanjo Domazet, ki je poskrbela za vizualno podobo in celotno videoprodukcijo. Tanja je iz vsega narejenega naredila šov.

Čeprav gre za satiro, ste se pri Koronaviziji uspeli izogniti politiki.

Gre za serijo parodij na znane slovenske skladbe, ki v besedilih izpostavljajo vsaka svoj vidik težav, s katerimi se Slovenci zaradi številnih ukrepov, ki nam krojijo življenje, srečujemo med epidemijo.Pesmi naslavljajo teme, o katerih smo ljudje v zadnjih mesecih najpogosteje govorili. V njih smo ubrano »jamrali« o glavnih težavah malega človeka – o šoli na daljavo, zaprtju gostiln in tehničnih trgovin, o ljubezni na daljavo in obraznih maskah. Zavestno smo se izognili politični satiri in pretiranemu pljuvanju vsepovprek. Strinjam se, da mora humor naslavljati tudi te teme, a se mi zdi, da je tega dovolj že v dnevnih in tedenskih vsebinah. V Karantenčicah se sicer dotakneva tudi tega. Koronavizija pa je bolj ljudski projekt in kot scenarist sem si zadal cilj, da mora biti »family friendly« (družini prijazen, op. a.) projekt, ker bodo to ljudje gledali skupaj z otroki. Pri Karantenčicah pa si privoščiva tudi kanček več pikrosti in pikantnosti. A tudi te niso preveč politično obarvane.

Zakaj evrovizijski format? Ste tudi sicer navdušenec evrovizijske popevke?

Ta format se mi je zdel zanimiv, mogoče tudi zato, ker sem ravno v času priprav zasledil novice, da Ema letos ne bo v polnem obsegu. Po drugi strani mi je zanimivo, da se Eurosong zadnja leta res zelo širi in ni več omejen samo na Evropo, zdaj je zraven tudi Avstralija, priključila naj bi se še Kanada. Se pravi, da gre »na ven«, epidemija pa deluje ravno v nasprotno smer in nas sili, da ostanemo »notri«. Koronavizija je bila tako v nasprotju z globalnostjo Eurosonga in v skladu s priporočili NIJZ izpeljana ne samo v eni državi, ampak v zgolj eni občini. No, malce smo pokukali čez mejo, v Šoštanj in gor v Solčavo (smeh).

Zaradi epidemije se je v prenovljeni in aktualizirani podobi na splet preselil tudi Profesor Kuzman mlajši.

Gre za predstavo, ki jo je bilo zelo enostavno prenesti v spletno okolje. Že prej je bila zelo pristna, a je zdaj mogoče celo še bolj. Vsi smo namreč hodili v šolo, smo kot en velik razred in nekdo nam predava. Ampak zdaj, ko nam ta človek predava s pomočjo Zooma, je to skoraj še bolje. Kot bi bila predstava napisana za to situacijo. Nekajkrat sem jo že odigral na daljavo, v načrtu je še nekaj ponovitev, prva že 13. marca. Občutki seveda niso enaki kot v teatru, a lahko rečem, da so ljudje, vsaj po odzivih sodeč, željni tovrstnih vsebin. Verjamem, da nas bodo tudi po koncu teh izrednih razmer znali nagraditi za trud z obiskom gledališč. So pa zame te nove okoliščine tudi nekakšen izziv. Tako se v spletni predstavi dotaknem tudi šole na daljavo in v izvedbenem smislu dodam ščepec multimedijskih začimb. Rad se pošalim, da je slabost spletnih predstav predvsem to, da če je dobra, ne veš, da je dobra, ker nimaš neposredne in takojšnje informacije občinstva. Ljudje ne morejo zaploskati, ne morejo te nagraditi s smehom. Ampak prednost tega je, da če je slabo, ne veš, da je slabo. Vsak stand up komik, ne glede na to, koliko ima kilometrine, je na odru še vedno malenkost negotov. Ali bodo ljudje razumeli njegove šale, se bodo zabavali, se bodo smejali, bodo rekli, da je bilo »fajn«? In to je kar pritisk. Pri spletnih predstavah je tega pritiska nekoliko manj. Ker je pred tabo samo kamera, poveš, kar imaš povedati, in potem to pošlješ v »univerzum«. A ne dobiš neposrednega odziva, nihče se vmes ne zadere, da je zanič, ali kaj podobnega. Če pa se kdo oglasi, pa klikneš »mute all« in je (smeh).

V Koronaviziji ste izluščili pet najbolj perečih področij, katero vam je predstavljalo največ izzivov?

Zagotovo je neprijetno, da po dobro opravljenem delu ne moreš na pivo (smeh). Bi rekel, da družinski ljudje manj »jamramo« glede policijske ure in zaprtih gostiln, ker si tudi prej nismo mogli ravno pogosto privoščiti, da bi bili cele noči okoli. Meni je največ prilagajanja povzročila šola na daljavo. Čez noč sem namreč poleg rednih študentov dobil še dva, s katerima sem moral delati »po posebnem programu«. Priznam, da je veliko lažje razlagati integrale ter reševati diferencialne enačbe kot ne noreti ob ponavljanju poštevanke. 26. januarja se je zdelo, da sem zadel starševski »hat trick«. Oba otroka v prvi triadi in to v Savinjski regiji, ki je bila takrat med rdečimi regijami in so se šole odprle. Takrat sem se počutil, kot da sem zadel na loteriji. Lepše ne bi moglo biti. In ko sta šla v šolo, sem si doma odprl pivo.

Kaj ob vseh omejitvah najbolj pogrešate?

Navadno druženje. Nekaj družin nas je redno hodilo skupaj v hribe in na izlete. Hvala bogu, da je naša država tako raznolika, da kljub omejitvam gibanja še vedno nudi veliko možnosti za doživetja. Sploh Velenje. Imamo jezero, hribe, kolesarske poti. Ampak ta omejitev, da se ne moreš družiti, to pa malo »boli«. Biti ves čas v mehurčku družine, ki je sicer »fajn«, lahko postane malo naporno. Družina je super, a ni to mehurček za sedem dni v tednu.

Ste v teh časih, ki so dali priložnost, da se človek poglobi tudi vase, prišli do kakšnega spoznanja?

Hiter tok življenje je včasih »fajn«, a človek se mora včasih tudi ustaviti. Ni treba, da se takrat ustavi ves svet, a pomembno je, da se znamo umiriti ter si spočiti duha in telo. Hkrati nam je ta čas pokazal, da je najpomembnejša celica doma. Da je najpomembnejša družina. Tistim, ki lahko v družini najdemo varno zavetje, nam je bilo v teh tednih in mesecih zagotovo veliko lažje. Ne glede na vse dneven izzive sem lahko zvečer zaspal vesel, da imam v teh nenavadnih časih nekoga ob sebi. So pa tudi ljudje, ki tega nimajo, ki živijo sami, so samski, starejši. Če poznamo takšne ljudi ali vemo za koga, ki je v teh časih sam, pokličimo jih, če je mogoče, pojdimo z njimi na sprehod. Mi mogoče zdaj res ne potrebujemo toliko njihove družbe, ampak oni rabijo našo. Bodimo malo manj sebični in se dajmo malo razdajati. To je majhno dobro delo, ki ga lahko naredi vsak.

Foto: SHERPA

V tem tednu sta Uroš in Andrej predstavila nov "karantenski" izdelek. Karantenčice #7

Preberite več v Novem tedniku