Arhiv NTRC

Žugmanu se je ideja za slikanje portreta Josipa Ipavca porodila leta 2021, ko ga je Društvo likovnih ustvarjalcev Rifnik Šentjur povabilo k sodelovanju na likovni koloniji Ipavčeva paleta. Žugman je za pomoč prosil svojo sestrično Anito Koleša, sicer vodjo šentjurske izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Skupaj sta začela iskati primerno staro fotografijo tega skladatelja, ki je med drugim znan kot pisec prvega slovenskega baleta Možiček in operete Princesa Vrtoglavka. Iskanje primerne Ipavčeve fotografije je bilo zahtevna naloga, saj so bili posnetki iz tedanjega obdobja slabe resolucije. Naposled sta prišla do črno-bele upodobitve, ki je zadoščala kot osnova za izdelavo portreta. Žugman mu je barve dodal po svoji presoji.

Temu, da je slika ostala v Šentjurju, botruje avtorjeva povezanost s tem krajem. Njegova mama in nekateri njegovi drugi sorodniki so bili namreč rojeni v tem mestu ob Južni železnici. »Dedek in babica sta živela v Zgornjem trgu nasproti cerkve. Ob teh srečanjih sem začutil, kako pomembni so v življenju otroka stari starši. Ko smo se z družino vračali na obisk, smo ogromno prepevali, pridružili so se nam moji strici in tete.« Še posebej lepe spomine ima na obiske delavnice svojega dedka, livarskega mojstra Ivana Čretnika. Ded je v svojem vnuku znal vzbuditi otroško zvedavost. Nemalokrat jima je z bratom prepustil kopico krivih žebljev, ki sta jih nato ravnala. Žugman je bil že kot deček pozoren na to, s kakšnim spoštovanjem sta o Ipavcih govorili njegova babica Ana Čretnik in njegova mama. Zato se je kot gospod, ki pravi, da je »šentjurščina« še vedno njegovo priljubljeno narečje, še z večjim veseljem in ponosom lotil slikanja portreta Josipa Ipavca.

Foto:Klemen Lorber

Preberite več v Novem tedniku