Arhiv NTRC

Njegovo zadnje delo je kip Antona Martina Slomška, ki od julija stoji v bližini kapele sv. Ane v Rogaški Slatini. Surov kos kamna je najprej imel kar tri tone in pol. Černelč, ki pravi, da nima atletske postave, a je spreten kot koza, mu je nato, da je prišel do želene oblike, s svojimi rokami odvzel poldrugo tono.

Ustvarjalen je bil že kot otrok. Takrat ga je navduševala predvsem glasba. Še posebej rad je prisluhnil svojima stricema – eden od njiju je igral harmoniko, drugi klarinet. Nad njunim igranjem je bil povsem očaran in sanjal je o tem, da bi igral kakšno glasbilo. »Starša sta to opazila. Čeprav nismo imeli veliko denarja, sta mi ob koncu drugega razreda osnovne šole kupila harmoniko. Počutil sem se, kot da so se mi odprla vrata v raj na Zemlji,« opisuje.

S tipkami harmonike se je najprej spoprijateljil kar sam, nato je obiskoval glasbeno šolo. H glasbi se je vrnil, ko je že bil zaposlen v Steklarni Rogaška. Diplomiral je iz glasbene pedagogike in pet let celo učil glasbo v osnovni šoli. A čeprav so se z učenci imeli zelo lepo in je tudi med poučevanjem imel nekaj prostora za ustvarjalnost, je prevladala ljubezen do likovne umetnosti. Na tem področju je čutil večji izziv. Ker mu je bilo rokodelstvo močno pri srcu, je z veseljem sprejel povabilo in se vrnil v steklarno. »Delo je bilo težko, vendar je bilo dobro plačano. Učitelji so imeli takrat slabše plače od steklarjev. Kasneje se je to spremenilo,« se spominja.

Za državniški vrh

Steklo je zanj zelo skrivnosten, a hkrati neizmerno zanimiv material. Prepričan je, da bi s tem materialom rad ustvarjal marsikateri likovni ustvarjalec, če tehnologija dela ne bi bila tako zahtevna. Černelč je imel ob sebi ekipo, s sodelavci je obvladal vroče oblikovanje, brušenje, graviranje in še kaj.

Glede likovne podobe so sodelovali z arhitekti, oblikovalci in drugimi akademskimi strokovnjaki. Tako so nastala številna protokolarna darila za Republiko Slovenijo, še prej pa za nekdanjo skupno državo Jugoslavijo. Černelč je tudi dal pobudo za izdelavo nekaterih protokolarnih daril. Oblikoval je Slomškov mašni kelih, darilo za papeža Janeza Pavla II. Med drugim je prodrl še s svojo zamislijo, primerno za prvo srečanje ameriškega predsednika Busha in ruskega predsednika Putina, ki je bilo v Sloveniji. »Po pripovedovanju naj bi ruski zunanji minister pri izbiri kraja srečanja zavrtel globus. Slednji se je ustavil tako, da je bil ministrov prst točno nad Slovenijo. Zato sem se domislil, da bi izdelali steklen vrtljiv globus. Ideja je bila takoj sprejeta. Obris zemljevida Slovenije smo pozlatili in tako je naša država tudi s tem izdelkom pridobila več prepoznavnosti.«

Foto: Nik Jarh

»Tudi če v delo dobim še tako velik kamen, si mislim, da to ni taka reč. To je moja pomanjkljivost, saj se nato velikokrat izkaže, da vse le ni čisto preprosto. A malodušje me nikoli ne prevzame. Vztrajam, dokler še imam moč.«

Preberite več v Novem tedniku