Na Vranskem domuje ena največjih zasebnih zbirk motociklov Indian na svetu
Motocikli, ki so nekoč bili v zaprašenih zabojih, danes po zaslugi Sama Rančigaja sijejo v muzeju.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko je Samo Rančigaj pred štiridesetimi leti v nekdanji Jugoslaviji našel svoj prvi motocikel Indian, si verjetno ni predstavljal, da bo iz tega nastala ena najpomembnejših zbirk teh legendarnih ameriških motociklov na svetu. Zbirka, ki je najprej gostovala v Dubrovniku, je zdaj dom našla na Vranskem ob hotelu Grof, pri čemer s pomočjo 41 skrbno restavriranih motociklov pripoveduje zgodbo tehnične dediščine ene najstarejših motociklističnih znamk na svetu.
»Vsak motocikel ima svojo zgodbo,« poudarja dolgoletni restavrator z več kot štiridesetletnimi izkušnjami Samo Rančigaj. Ta obiskovalce po muzeju ne vodi le med motocikli, temveč tudi skozi čas.
Zakaj ravno ta znamka?
Čeprav je po poklicu krojač, ga motorji spremljajo že od otroštva. Prvi manjši motocikel je imel že pri desetih letih, z mopedi je nato kot najstnik odraščal. »Še danes si ne znam predstavljati življenja brez motorjev, saj je z njimi prepleten moj vsakdan,« uvodoma pove lastnik ene najlepših zbirk motorjev Indian v Evropi.
Z eno najstarejših in najbolj ikoničnih ameriških znamk motornih koles Indian se je Rančigaj prvič srečal pred štiridesetimi leti, ko je v Srbiji našel prvi takšen kultni motocikel. Ta ga je tako prevzel, da je začel načrtno iskati še druge primerke. »Potem sem v Jugoslaviji našel še tri motocikle te znamke, nato sem jih začel iskati in uvažati tudi iz Amerike, Avstralije in drugih evropskih držav. In tako je začela nastajati moja zbirka,« pove.
Po čem so izstopali?
Znamka Indian, ki je svoj prvi motor izdala leta 1901, mu je posebej pri srcu tudi zato, ker je bila v svojem času med tehnološko najnaprednejšimi proizvajalci motociklov. »Za razliko od evropskih motorjev so indiani tehnično močno izstopali. Prav tako so bili zelo barviti in so izstopali s svojo podobo. V svojem času so bili zelo dragi. Če bi jih primerjali z avtomobili, bi bili rolls-roycei med avtomobili,« je poudaril sogovornik.
Med vsemi modeli znamke Indian ga najbolj zanimajo tisti, ki so najredkejši. »Najbolj zanimivi so mi motorji z napakami oziroma tisti modeli, ki se niso obnesli. Znamka Indian je vsako leto predstavila nov model, zato je bilo med njimi ogromno motorjev z napakami. Prav ti so danes med zbiratelji najbolj iskani, zato jih že od začetka tudi sam najraje iščem.«
Z restavriranjem jim je vrnil življenje
Vsi motocikli, ki jih je Rančigaj kupil, so šli najprej skozi njegove roke. Nobenega ni namreč kupil že obnovljenega, temveč je vse restavriral sam
»Motorje sem vedno kupil v izredno slabem stanju, največkrat so bili v kosih shranjeni v zabojih, saj si preprosto nisem mogel nikoli privoščiti, da bi kupil že obnovljene motocikle. Prav tako mi je proces restavriranja zelo blizu in v njem zelo uživam. Menim, da ima motor, ki ga restavriram, povsem drugačno vrednost, kot tisti, ki bi ga kupil že narejenega,« je poudaril sogovornik, ki pri restavriranju vedno skuša doseči zelo visoko raven.
Tudi zato za restavriranje motocikla porabi od tristo do tisoč ur, odvisno od tega, v kakšnem stanju je motor. »Pri restavriranju mi pomagajo tudi drugi. Sam skrbim za koordinacijo, iščem informacije in rezervne dele, drugi mi pomagajo pri barvanju, kromiranju in drugih opravilih. Ko so vsi deli pripravljeni, motocikel sestavim v svoji delavnici,« pove.
Doda, da mora zaradi težke dobavljivosti veliko originalnih delov izdelati sam. »Z zbiratelji po svetu se sicer poslužujemo raznih menjav originalnih delov, a so te zelo redke. Vsako jutro in vsak večer vsaj pol ure iščem nadomestne dele na spletu. Če jih ne morem dobiti, jih moram izdelati sam. Pri tem je pomembno, da so vsi narejeni po originalnem postopku z istimi materiali, tako da jih od izvirnika ni mogoče ločiti.«
Iz Dubrovnika na Vransko
Pred približno tremi meseci je Rančigaj ob hotelu Grof na Vranskem odprl muzej, v katerem je na ogled postavil svojo zbirko 41 restavriranih motociklov. Obsežna zbirka ob tem ni le pregled razvoja znamke Indian, temveč pripoveduje tudi zgodbo njenega večnega tekmeca.
V muzeju želi obiskovalcem prikazati razvoj motorjev Indian. Prav tako so v zbirki zaradi zgodovinske navezave trije motorji Harley-Davidson. »Znamki Indian in Harly-Davidson sta namreč že od začetka prepleteni, saj sta bili ves čas tekmeci. Kradli sta si patente, inženirje in tržišče,« je razložil.
Pred tem je bila zbirka dve leti na ogled v samostanu svete Klare v Dubrovniku, v katerem je nastala v sodelovanju s tamkajšnjim Hard Rock Cafejem. »Prostor je bil čudovit, vendar so zaradi soli v zraku motocikli začeli rahlo rjaveti. Zato sem se odločil, da jih bom preselil. Imel sem srečo, da so me v domačem Vranskem pričakali lastniki hotela Grof, ki prav tako ustvarjajo zgodbo mototurizma.«
Njegov muzej je tako umeščen ob garaži za turiste motoriste. Ker je osredotočen zgolj na znamko Indian, je zelo zanimiv tudi za tuje obiskovalce in novinarje, še poudari Rančigaj.
Vsak motocikel skriva svojo zgodbo
V muzeju si obiskovalci lahko ogledajo nekaj najstarejših in najredkejših motociklov Indian na svetu, številne originalne dodatke, fotografije in druge predmete, ki pripovedujejo zgodbo ene najstarejših ameriških motociklističnih znamk. Najstarejši motocikel v zbirki je iz leta 1904 in je po Rančigajevih besedah najverjetneje najstarejši indian v Evropi.
»Vsak motocikel ima svojo zgodbo. Ko obiskovalce vodim skozi muzej, jim zato skušam predstaviti zgodbo, ki združuje malo zgodovine, tehnike in tudi osebno zgodbo o tem, kako so posamezni primerki prišli v mojo zbirko.«
In kateri od motociklov mu je najljubši? »Najljubši mi je motor iz leta 1911. Ker gre za eksperimentalni motor, je bilo izdelanih le nekaj takšnih primerkov, od tega sta preživela le dva. Motor je poln različnih patentov in je povsem drugačen od drugih. Ker je bila njegova izdelava predraga, ni zaživel, danes je prav zato izjemno zanimiv,« je še povedal sogovornik in dodal, da so vsi motorji v muzeju povsem vozni, nekaj je tudi registriranih.
Čaka na obisk iz tovarne
Rančigaj je posebej ponosen na licenco, ki mu jo je podelila tovarna Indian in mu dovoljuje uporabo blagovne znamke za muzejske potrebe.
»Zdelo se mi je skoraj nemogoče, da bom dobil takšno dovoljenje. Pogodbo imam zato ponosno uokvirjeno na steni. S tovarno tudi redno sodelujem in mi pomaga. V vodstvu tovarne so bili zelo presenečeni, da je tako pomembna zbirka prav v Sloveniji, zato sem vesel, da sem jim predstavil tudi našo državo.« Po njegovih besedah so predstavniki tovarne že napovedali obisk v njegovem muzeju.
Zelo ponosen je tudi na podobo muzeja, ki jo je zasnoval njegov sin Gal, industrijski oblikovalec. Pri projektu je sodelovalo tudi sinovo dekle Maja. »Obiskovalci postavitev zelo pohvalijo. Prostora sicer ni veliko, zato je bilo vse skupaj velik izziv, vendar mislim, da sta Gal in Maja opravila odlično delo.«
Čeprav bi ob več prostora razstavo morda lahko zasnoval še bolj smelo, je zadovoljen, da je njegova dolgoletna zbirka našla svoj dom. Štirideset let dela, nešteto ur restavriranja in iskanja redkih primerkov je tako dobilo prostor, v katerem lahko navdušuje tako poznavalce kot radovedne obiskovalce.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
