Andraž Purg

Celjan Franc Martin Logar šteje 85 let, a vitalnost bi mu lahko zavidali tudi veliko mlajši. Z ženo Olgo, ki je bila v mladosti uspešna atletinja, si jesen življenja med drugim popestrita z urejanjem okolice hiše in z delom na vrtu. Še ne dolgo nazaj je čebelaril in skrbel za večji nasad orehov. Kot še pravi, pogosto prebira knjige z zgodovinsko tematiko. Polpretekla zgodovina je s trpljenjem zaznamovala njega in njegovo družino, ki so jo med drugo svetovno vojno izgnali v nemško delovno taborišče. Ob vrnitvi v domovino pa so se soočili z novo agonijo – bojem za dostojno življenje.

Januarja 1940 se je Franc Martin Logar rodil v družini, ki je živela v zaselku Osredek, pet kilometrov oddaljenem od Šentjurja. Ni bil edinec, njegov brat je bil 13 mesecev starejši. »Moja starša sta se poročila leta 1938. To je bilo v tistem času za mojo mamo pozno, saj je bila takrat stara že 36 let. Na kmetiji smo živeli s staro mamo in starim očetom,« pove uvodoma Franc, ki je med vojno in po njej dobil še sestri.

Andraž Purg

Dom morali zapustiti

Začetek druge svetovne vojne je prinesel gorje tudi njegovi družini. Med vaščani Osredka so se začele širiti informacije, da bodo izgnani v Nemčijo. Predstavniki kulturbunda (švabsko-nemške kulturne zveze) so v sodelovanju z nekaterimi domačini odločali, katera družina bo izseljena in kdaj. In to brez pojasnil. »Mi smo bili izseljeni med zadnjimi, in sicer marca 1942. Takrat sem bil star približno dve leti. Starši in stari starši so doživljali veliko stisko, ker so morali zapustiti dom. Niso vedeli, ali se bodo kdaj lahko vrnili. Po nas so prišli s tovornjaki in nas odpeljali v bližino gradu Rajhenburg pri Brestanici, kjer so nas namestili v hleve ter popisali, vsak je dobil svojo številko. In od tam so nas po dveh dneh z vlakom odpeljali v Nemčijo,« doda sogovornik.

Andraž Purg

Iz enega v drugo taborišče

V nemškem Ginsburgu, kjer se reka Gins zlije v Donavo, je bilo na hribu nad reko delovno taborišče, v katerem je bilo približno 350 izseljencev, med njimi tudi družina Logar. »Nastanili so nas v barakah, v katerih smo prenočevali, čez dan so oče, mama in stari oče odhajali na delo, stara mama je bila zaradi starosti dela oproščena, midva z bratom sva bila v vrtcu. Tako v šoli kot v vrtcu so nas otroke vzgajali v zelo strogem nemškem duhu. Zavedali so se, da bodo, če se bo vojna še nadaljevala, potrebovali mlade vojake na fronti, saj jih je veliko že umrlo,« pravi Franc, ki se tistega obdobja veliko ne spominja, a so mu o njem pripovedovali drugi. Med drugim so mu povedali, da so kot družina lahko prenočevali skupaj v majhni sobi. »Razmere so bile zelo slabe, a vsaj skupaj smo lahko bili,« poudari. Oče je delal v tovarni, mama je pomagala pri opravilih v kuhinji, stari oče je pomival posodo v nekem hotelu, kjer so bili nastanjeni nemški ranjenci,« pojasni. Po enem letu so jih preselili v delovno taborišče v nemški Bad Worishofen, v katerem so ostali do konca vojne.

Skoraj usodna davica

V delovnem taborišču v Ginsburgu je njegovo življenje viselo na nitki. Zbolel je zaradi davice. Njegovo zdravstveno stanje se je zelo poslabšalo, saj je bil že ves modrikast v obraz, ko ga je ena od uslužbenk taborišča odnesla v bolnico, kjer so mu vstavili cevko v sapnik in mu tako rešili življenje.

Njegov prvi spomin na ta čas je, kot pravi, povezan s konji. »Spomnim se, kako so nas, otroke, peljali k reki Donavi. Bil je vroč poletni dan, vodostaj reke je bil nizek. Mojo pozornost je prevzel fant, ki je v strugi reke z vodo polival tri konje in jim tako blažil vročino.«

Andraž Purg

Dolga pot domov

Tik pred koncem druge svetovne vojne so v delovno taborišče prišli Američani, zato so predstavniki uprave taborišča pobegnili. »Oče mi je pripovedoval, da so se zvečer skrivaj vrnili z vozom, da bi iz skladišča odnesli hrano. A jim ni uspelo. Moj oče in nekaj moških jim je z uspešno akcijo to preprečilo.«

Konec druge svetovne vojne je prinesel olajšanje in željo po čimprejšnji vrnitvi domov. Skoraj tri mesece so morali čakati, da so jim zagotovili prevoz. »Takrat sem bil že petletni fantič in se spomin, da smo se vozili v zaprtih vagonih vlaka za prevažanje premoga. Povsod smrad in dim. Vožnja je bila počasna in utrujajoča. Teden dni smo se vračali domov. Ko smo se naposled pripeljali na Jesenice, so okrog vagonov napeljali bodečo žico. Bili smo šokirani. Saj smo vendar prišli domov,« se spominja sogovornik.

Andraž Purg

Namesto ljudi divjad?

Sredi poletja, 27. julija 1945, se je družina Logar vrnila v domači Osredek. »Hiša sicer ni bila porušena, a njena notranjost je bila popolnoma uničena. Leseni deli so bili požgani. Delovno orodje so nam ukradli. Bili smo brez vsega. Sosed nam je zoral njivo, na kateri smo posejali repo, da smo lahko preživeli prvo zimo. In nekaj graha smo prinesli iz Nemčije. Iz ene agonije smo bili pahnjeno v drugo. Živeli smo v hudi revščini,« poudarja.

Ko so se Logarjevi vrnili domov, se je oče oglasil v občini, da bi prijavil bivanje družine, a mu je predsednik občine dal vedeti, da niso dobrodošli. »Predsednik občine je bil človek, ki je v sodelovanju z Nemci ob začetku vojne odločil, katere družine v Osredku bodo izseljene. Mojemu očetu je rekel, da želijo, da bi se na tem območju razmnožila divjad, da bodo tovariši iz okraja lahko sem prihajali na lov,« doda.

Skrito v panju

Kot še pravi Franc, so se počutili zapostavljeno in odrinjeno, celo nezaželeno v svoji domovini. »Neizprosen komunizem je med ljudmi sejal strah. Ljudje v mestih so dobili vsaj živilske karte, na podeželju smo se morali znajti sami.«

Na pomoč jim je priskočila mamina sestra, ki jim je podarila kravo. »Moj oče je bil čebelar. Ko so nas med vojno izgnali iz vasi, je v prazne panje skril semensko žito, v čebelnjak pa orodje za delo. K sreči med našo odsotnostjo ni nihče našel niti orodja niti semenskega žita. Tudi mama je bila iznajdljiva, saj je v vrečkah iz blaga skrbno hranila semena zelenjave. Odnesla jih je s seboj v Nemčijo in jih prinesla tudi nazaj. Tako je lahko posejala solato, peso, korenje, kolerabo, repo in raznovrstne začimbe. Mami sem pomagal pri sušenju semen,« se spominja tudi prijetnejših trenutkov.

Andraž Purg

Iz Trbovelj v Štore

Ker se je njegov starejši brat odločil, da bo prevzel kmetijo, si je moral zagotoviti svoj vir prihodka. Vpisal se je v poklicno šolo, kjer se je izučil za kovinostrugarja. Eno leto je delal v strojni tovarni v Trbovljah. »Januarja 1958 je bila stavka rudarjev v Rudniku Trbovljah. Zaradi solidarnosti z rudarji je obstalo delo tudi v strojni tovarni. Prijatelj, ki je takrat delal v Železarni Štore, mi je poslal pismo, v katerem je napisal, da so delovni pogoji v štorski železarni boljši, zato sem se še isto leto zaposlil v njej.«

Sledilo je služenje vojaškega roka v Prištini, kjer se je odločil, da bo nadaljeval šolanje. »Najprej sem ob delu končal srednjo strojno šolo, zatem še študij strojništva. Ves čas sem služboval v Železarni Štore, kjer sem bil zadnjih 13 let vodja obrata.«

Društvo izgnancev Slovenije

Franc Logar je že vrsto let član Društva izgnancev Slovenije, ki je bilo leta 1990 ustanovljeno na pobudo profesorice pedagogike Ivice Žnidaršič. »Spomnim se, da se nas je na prvem srečanju zbralo zelo veliko članov. Po vsej Sloveniji je imelo društvo 82 območnih odborov oziroma društev. Celjsko društvo je na začetku štelo približno 660 članov, danes jih je seveda bistveno manj. Ko sem se upokojil, sem postal tajnik društva,« pojasni in doda, da so bila prizadevanja Društva izgnancev Slovenije usmerjena v prizadevanja za sprejetje Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Ta zakon je bil v državnem zboru sprejet leta 1995.

Andraž Purg

Zakon in odškodnina

»Naše društvo je zatem pripravilo predlog o višini odškodnine za izgnance, a so poslanci izglasovali za polovico nižjo od predlagane. Nekdo, ki je bil na primer štiri leta v delovnem taborišču, je bil upravičen do mesečne rente v višini sto evrov. Država je plačala tudi zdravstveno zavarovanje. Priznala je tudi delovno dobo v delovnem taborišču. A le na papirju, saj prispevkov ni plačala,« pojasni. A najbolj žalostno je dejstvo, da večina tistih, ki so v izgnanstvu preživeli največ gorja, sprejetja tega zakona ni dočakala. Veliko jih je pred tem umrlo.

Andraž Purg

Sicer so člani društva izgnancev organizirali izlete in druženja ter poskrbeli za izdajo več knjig z zgodovinsko tematiko. »V njih smo med drugim strnili pričevanja o življenju v izgnanstvu in ob vrnitvi domov. Tako smo poskrbeli, da ne bodo tonila v pozabo,« še poudari Franc.