VTS

O sebi ne govori prav dosti, v bistvu se povsem poistoveti s svojim delom, pravzaprav poslanstvom, ki ga opravlja predano in natančno, posvetila mu je tako rekoč vse življenje.

Obiskala sem jo v muzeju, v ličnih, svetlih prostorih, kjer ima vsak predmet, knjiga, slika na steni in vse, česar se obiskovalec lahko dotakne, svojo zgodbo.

Tudi o teh zgodbah sva s Slavico, ki z največjo možno mero navdušenja ohranja in varuje kulturno dediščino tega okolja in jo uspešno predstavlja tako doma kot v tujini, pomenkovali, se dotaknili začetkov, pokukali pa tudi v prihodnost in načrte, ki jih še snuje.

Nenehno se izobražuje in ustvarja

Izhaja iz delavske družine, rojena je v knežjem mestu, kjer je na Hudinji obiskovala osnovno šolo, z odliko končala prvo gimnazijo v Celju, nato pa na fakulteti za organizacijske vede tudi diplomirala.

Po končani gimnaziji je dobila štipendijo v Železarni Štore, zato se je leta 1977 v tem podjetju na področju organizacije izobraževalne dejavnosti tudi zaposlila.

Med sprehodom skozi njeno življenje postane jasno, da se Glavanova nenehno izobražuje in ustvarja. V Železarni Štore je začela voditi tamkajšnji izobraževalni center, od leta 2004 pa na pobudo Slovenske poti kulture železa in Evropske poti železa o sodelovanju na področju predstavljanja zgodovine in kulture železarstva na območju Štor – še na novo odprti Železarski muzej Štore.

Družbeno odgovorna podjetja cenijo zgodovino

Ustanovitev muzeja in postavitev stalne zbirke Železarstvo v Štorah je bil partnerski projekt Muzeja novejše zgodovine Celje, podjetja Štore Steel in Izobraževalnega centra Štore.

Kot poudari, družbeno odgovorna podjetja vse bolj spoznavajo pomembnost ohranjanja svoje zgodovine, saj z njenim spoznavanjem dobimo vpogled v preteklost, ki jo lahko primerjamo z delom v moderni dobi in tako dobimo tudi vizijo za prihodnost.

Muzej je bil želja železarjev in krajanov

Ustanovitev muzeja je bila želja železarjev in krajanov, kar kaže na pozitivno vrednotenje dediščine v lastnem okolju. Stalna razstava prikazuje razvoj Štor in okoliških krajev od druge polovice 19. stoletja do danes, izvemo.

Poudarek je na dveh gospodarskih panogah – rudarstvu in železarstvu, ki sta te kraje močno zaznamovali. Začetki železarske proizvodnje v Štorah segajo v sredino 19. stoletja, v čas, ko je mesta Maribor, Celje in Ljubljano »železna cesta« že povezala z Gradcem, Dunajem in Trstom, in v čas, ko je vpliv industrijske revolucije prinesel številne tehnološke novosti in posodobitve obratov, kar je omogočilo povečanje proizvodnje železa in železnih izdelkov, premog pa je postal pomemben energetski vir.

Foto Pelikan

V muzeju danes hranijo del industrijske kulturne dediščine železarne v obliki dokumentov, fotografij in načrtov ter predmetov in tudi strojev in naprav s prostora nekdanje železarne.

Raznolika zbirka

Zbirka Štore na poti kulture železa je kronološko in tematsko zasnovana. Predstavljeno je zelo raznovrstno gradivo, na ogled so načrti, fotografije, razglednice, katalogi, arhivska dokumentacija podjetja in predmeti, ki govorijo o razvoju podjetja in proizvodnje v železarni od začetka 20. stoletja do danes, o življenju v kraju, razvoju šolstva ter kulturnega in družabnega življenja.

Glavanova pove, da zbirko nenehno dopolnjujejo in bogatijo. Železarski muzej je deloval v okviru Slovenske poti kulture železa (SPKŽ) in s tem Evropske poti železa, danes pa deluje v okviru društva Srednjeevropska pot železa.

Tudi o koseški skupnosti in šolstvu

Na stalni postavitvi v muzeju so poleg zgodovine železarstva v kraju predstavljene še zbirke: Teharska koseška skupnost, Znameniti Teharčani in Zgodovina šolstva na Teharjah, ki so nastale v sodelovanju s posameznimi kulturnimi ustvarjalci, med njimi tudi teharskega zgodovinarja Mateja Ocvirka.

Ob stalnih razstavah je bilo vse od ustanovitve muzeja predstavljeno veliko likovnih, fotografskih in muzejskih razstav. Posebej je obiskovalcem poleg industrijske dediščine Štor zanimiva zgodovina koseške skupnosti Teharje, saj se do nedavnega ni dosti govorilo o njej.

Kosezi so bili prisotni kot posebna stanovska in naselbinska skupnost vso fevdalno dobo na celotnem slovenskem etničnem prostoru, živeli so v Bohinju, na Primorskem, Dolenjskem in Koroškem ter tudi na Teharjah in v Savinjski dolini. Najdlje ohranjena in najbolj dokumentirana pa je koseška skupnost na Teharjah, ki je obstajala v kraju vse do konca fevdalne dobe.

Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi se razselili z Gosposvetskega polja, ko je razpadla Karantanija. V času samostojne karantanske države in tudi po njenem razpadu so bili poseben sloj, ki je imel vlogo pri ustoličevanju vojvod. Bili so sloj braniteljev, bivajoči v bližini kneza so skrbeli za njegovo varnost.

V času Karantanije so bili kosezi nastajajoči plemiški sloj, ki se je v dobi njene samostojnosti dvignil nad množico, ni se pa razvil v staroslovensko plemstvo, saj je ta država prezgodaj razpadla. Kljub temu so kosezi imeli ugled, ki jim ga tuji vladarji niso mogli zatreti in so ga priznavali s posebnimi potrditvenimi listinami.

Teharje s svojo zanimivo, bogato in tudi skrivnostno zgodovino so pogosto našle mesto v književnosti in glasbi. Ljudska pripovedka Mlinarjev Janez, ki govori o poplemenitenju Teharčanov, je navdihnila številne umetnike v času narodnega buditeljstva.

Najbolj se razveseli otrok in mladih

Muzej ima veliko obiskovalcev, posebej pa so v muzeju, kot je povzela Slavica, veseli najmlajših in mladih – otrokom tako predstavijo tehniško dediščino in delo, ki so ga opravljali njihovi dedki in babice.

Železarski muzej Štore

Ogled muzeja in filmske predstavitve načina dela v prejšnjem stoletju je tudi v programu številnih šol. »Muzej pa ima tudi socialno funkcijo, v njem se ljudje srečujemo in vzpostavljamo družbene odnose. Tako sedanji in nekdanji zaposleni kot prebivalci postajamo pričevalci skupnih vrednot, ki so se razvijale skozi čas s spremembami v načinu življenja v železarskem okolju, a tudi z odnosom do kulture in izobraževanja, športnega udejstvovanja in preživljanja prostega časa. Te vrednote so spodbudile glasbeno, literarno, likovno in dramsko ustvarjalnost, ki se kaže z nastopi in predstavami kulturnih društev, izdajo glasil, s športnimi tekmovanji, proslavami in druženji. Muzej tako postaja osrednji prostor skupnega spomina, v katerem je predstavljena železarska zgodba in tudi zgodba kraja Teharje.«

O življenju delavcev in delovnih žensk

V muzeju posvečajo veliko pozornost raziskovanju delavskega gibanja in praznovanju praznika dela. V letu po sklepu ustanovnega kongresa druge internacionale v Parizu leta 1889 so se delavci združili in 1. maja 1890 organizirali miren izlet na Teharje, izvemo od direktorice muzeja.

VTS

Na tem shodu je bila posneta tudi fotografija, prva doslej znana v Sloveniji, z delavci iz Celja in Štor. Podjetniki in vsakokratna oblast so se v tem obdobju namreč trudili preprečevati združevanje delavcev, predvsem pa so bili proti prostemu delavniku na ta dan.

Neposredno pred prvo svetovno vojno so bili shodi slabše obiskani, saj je bil politični in gospodarski položaj slab, poostren je bil nadzor oblasti, kar je vplivalo na prvomajsko razpoloženje.

Po končani vojni se je delavstvo začelo pojavljati v javnem življenju in se organiziralo v takratni delavski stranki, po drugi svetovni vojni pa so delavci prvič v zgodovini svobodno zadihali.

»V Štorah je ponovno zaživela društvena dejavnost, praznovanje prvega maja kot dneva veselja, pregleda opravljenega dela in uspehov pa je postala tradicija,« še pojasni glede praznika Slavica Glavan in razkrije še kaj o načrtih.

Pripravljajo namreč že nove gostujoče razstave. Slavica je vsa predana delu, a si vzame čas tudi za prijatelje pa za svoji vnukinji Mijo in Emo. Zelo rada vrtnari, s soprogom Cvetom, ki je grafični inženir, raziskovalec in nosilec več patentov, najbolj znane so vrečke, v katerih danes pošiljajo potne liste, pa se rada udeležita tudi kulturnih prireditev.

VTS

O možu ponosno pove, da je sodeloval pri tiskanju prvega slovenskega denarja, bonov, ki so jih izdelovali v celjskem Cetisu, in izrazi upanje, da bodo v ljubljanskem Muzeju bančništva našli čas za pogovor z njim, saj bi lahko veliko povedal o procesu izdelave bonov in ga predstavil širši javnosti.

VESNA TRIPKOVIČ SANCIN