Varuh preteklosti, ki pušča neizbrisen pečat za prihodnje generacije
Direktor Zgodovinskega arhiva Celje dr. Borut Batagelj o mozaiku celovite zgodovinske zgodbe
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zgodovinski arhiv Celje praznuje sedemdeset let. Ne, arhiv ni prostor, v katerem se nabirajo prašni dokumenti in v katerem zaposleni prelagajo papirje s kupa na kup. Gre za izjemno cenjeno delo in trud ljudi, ki hranijo zapise naše preteklosti v izvirni obliki.
Vsak del gradiva je mozaik pri mogočnem sestavljanju zgodovinske slike o tem, kdo smo, in o tem, kako so živeli naši predniki. Oni so za nas zdaj to, kar bomo nekoč mi za zanamce. Zgodovinski arhiv je mogočnež, ki hrani zgodovino takšno, kot je bila. Neomadeževano.
Po razstavi ob sedemdeseti obletnici zgodovinskega arhiva nas popelje direktor dr. Borut Batagelj. Z navdušenjem nam razloži, kakšne zgodbe prinaša razstava z vsakim opisom in predmetom.
Videti je, da se mu nenehno porajajo nove in zelo domišljene ideje, kar je razvidno iz številnih dogodkov, ki jih Zgodovinski arhiv Celje ponuja javnosti. Batagelj je zelo razmišljujoč človek, ki v sebi zelo opazno nosi globino večnega raziskovalca in ljubezen do zgodovine.
»Ko se človek začne ukvarjati z neko stvarjo, se začnejo odpirati zgodbe in se stvari začnejo povezovati. In to se je zgodilo ob sedemdesetletnici Zgodovinskega arhiva Celje, povezali smo zgodbe in naredili novo celoto, ki je ljudem zanimiva, hkrati je povezala tudi naš kolektiv,« pravi Batagelj.
Razstava »osebno@zac.si« in istoimenska publikacija, ki je izšla ob obletnici ene najpomembnejših ustanov v Celju, sta zelo domišljeni. Prinašata intervjuje in izjave zaposlenih v arhivu ter predstavitve predmetov, ki so jih zaposleni izbrali. S tem je zajet oseben pogled v izkušnje in razmišljanja ljudi, ki stojijo za delovanjem arhiva.
Ko govorite o povezovanju zgodb, se v vaših besedah skriva opis zgodovinskega arhiva, ki z obsežnim gradivom iz številnih majhnih zgodb ustvarja izjemno zgodovinsko vrednost mesta, širšega območja in ljudi. To je neizbrisen pečat, ki ga puščate tudi prihodnjim generacijam.
Drži. To izhodišče je že v zasnovi arhiva, ki je združena zgodba milijon majhnih, a pomembnih zgodb in vseh povezav med njimi. Zgodovinski arhiv je velika baza podatkov, ki samo čakajo, da jih odkrijemo. Gre za informacije, ki so nastale pri poslovanju javnopravnih oseb, a tudi zasebnikov.
Tukaj so sledi o vsem in vseh. Pravzaprav je stvar časa, koliko in kako se v te podatke poglobiš, jih detektivsko raziskuješ, spet »potegneš« na površje in narediš zanimive. V današnji družbi pogosto ugotavljamo, kako vedno znova odkrivamo neke stvari, ali pa se pokaže nekaj novega.
In če bi šli desetletja nazaj, bi videli, da je nekdo počel nekaj že takrat, vendar je danes ta stvar predstavljena na nov način.
Kaj želim s tem povedati? Če pogledava vaš časopis Novi tednik – koliko zanimivih zgodb je bilo zapisanih že v šestdesetih ali sedemdesetih letih. In ko listamo po časopisih, vidimo, da je bila neka stvar takrat ustvarjalno predstavljena in tudi danes je lahko predstavljena spet na nov način.
Tudi to je bistvo arhiva. In tu je vzporednica med mediji, ki ste varuhi javnega interesa, in arhivi, ki smo na nek način tudi varuhi demokracije, pravne varnosti in odkrivanja preteklosti.
Se ljudje zavedamo, kakšno vrednost nam ponuja Zgodovinski arhiv Celje?
Mislim, da ne čisto. Ljudje se tega zavejo, šele ko nekaj potrebujejo, na primer kakšen dokument, dokazilo o šolanju, lastništvu ali zgodovini neke stavbe. Šele takrat dojamejo pomen arhiva, ki je bazen podatkov za raziskovanje. Ljudje so zgodovinski arhiv vedno bolj dojemali kot servisno ustanovo za zgodovinarje in muzeje.
Takšno dojemanje vam je z delom, razstavami in idejami nekako vendarle uspelo razbiti.
Res je. To poskušamo in pri našem načinu dela opažamo, da so se ljudje tega začeli počasi zavedati. Hkrati zaradi tega pridobimo tudi kakšno zanimivo gradivo od ljudi. Včasih nam namreč kdo prinese kakšno stvar, ki ima vrednost.
Govorite o dokumentih ali vam kdo prinaša tudi predmete?
Ljudje še vedno pogosto napačno razumejo arhive in nam ponujajo na primer knjižne zbirke. Knjige sodijo v knjižnice, muzejski predmeti pa v muzeje. Izjema so knjige, ki so del fonda ali imajo posebno vrednost.
Včasih hranimo tudi razglednice in fotografije, ki jih hranijo tudi drugi celjski zavodi. Tudi to je namreč arhivsko gradivo. A je treba vedeti, kaj arhiv hrani: originalne, enkratne dokumente, ne kopij.
Ima vsak vpogled v vse gradivo?
Da, vendar je treba vedeti, da arhivski zakon ščiti občutljive osebne podatke, povezane z zdravstvenim stanjem, spolnim življenjem, verskim prepričanjem in etnično pripadnostjo. Slednji postanejo popolnoma dostopni 75 let po nastanku ali 10 let po smrti osebe, na katero se nanašajo.
O dostopu do njih v raziskovalne namene pred tem mejnim datumom odloča posebna arhivska komisija. Pri vpogledih v arhivsko gradivo je praviloma izločena zdravstvena dokumentacija. Tudi obdukcijski zapisniki so na primer del sodnih spisov, vendar niso dostopni tretjim osebam, saj je treba varovati dostojanstvo posameznika.
Arhivi se zelo trudimo za čimbolj enostaven in odprt dostop do gradiva, a nam je po drugi strani zapovedano tudi varovati občutljive osebne podatke.
Ena od občutljivih tem, a zelo širše odmevna, je tema domnevno ukradenih otrok v bolnišnicah. Nekatere ženske iščejo svoje otroke, za katere ne verjamejo, da so po porodu umrli. Ali vas je kdo zaprosil tudi za podatke bolnišnice, vezane na takšne primere?
Da. Posamezniki lahko dostopajo do svojih podatkov, če dokažejo upravičen interes. Druga takšna tema so posvojitve. Ne more pa kdorkoli iz ulice zahtevati teh podatkov. Če je nekdo posvojen, lahko pride v arhiv in dobi vpogled v določene podatke. Pred tem seveda strokovni delavci pregledajo in pripravijo gradivo.
Sprašujem teoretično: če bi bila posvojena in ne bi vedela, kdo je moja mama, bi lahko prišla v zgodovinski arhiv ter zaprosila za vpogled v porodno knjigo na dan, ko sem bila rojena? Ali bi videla imena vseh, ki so tistega dne rodile, in bi ugotavljala, katera bi lahko bila moja mama?
Porodne knjige obstajajo, vendar ne bi mogli dobiti podatkov o vseh rojenih osebah nekega dne, da bi tako povezali identiteto vseh. To so omejitve, ki obstajajo in ki morajo obstajati zaradi varstva podatkov. In če raziskujeva naprej: lahko bi hkrati pogledali Novi tednik za tisto obdobje, ki je objavljal imena porodnic …
Zanimivo! Če se vrneva k arhivskemu gradivu – ko sem pred leti novinarsko poizvedovala glede nekaterih dogodkov v preteklosti, so mi v nekaterih javnih ustanovah dejali, da dokumentov o tem ni, saj naj bi jih uničile poplave. Koliko pomembne dokumentacije so v Celju poplave uničile in izbrisale iz zgodovine?
Zelo veliko. Res zelo veliko. Ne samo poplave, ampak tudi družbeni pretresi, kot sta bili prva in druga svetovna vojna. Takšni dogodki so uničili ogromno gradiva. Tudi Nemci, ko so okupirali to območje, so arhive prenašali in selili.
Nekaj gradiva je sicer ohranjenega, a se – predvsem na gradivu občine iz obdobja med obema vojnama – na papirjih še vedno vidijo sledi tega, da so bile stvari poplavljene. Danes sicer gradivo ni več tako ogroženo, ampak sledi tega ostajajo.
Je bil kdaj »neobstoj« pomembnih dokumentov zaradi naravnih nesreč le izgovor ustanov?
Iskreno povedano: da. Pri nekaterih je bil to res izgovor, predvsem pri gospodarskih podjetjih, v katerih morda ni bilo želje, da bi gradivo sploh ustrezno zaščitili. Velikokrat je bil to le izgovor, včasih tudi resnično stanje: podjetja in ustanove so bili v preteklosti na hrambo dokumentov neustrezno pripravljeni in so gradivo hranili v neprimernih prostorih, kot so kleti, v katerih so škodo povzročali vlaga in morebitni izlivi vode.
Danes je drugače. Zgodovinski arhiv Celje namreč izobražuje ustanove o pravilni hrambi. Po zakonu morajo vsaka šola, vsako sodišče, vsak zdravstveni dom in vsaka javna ustanova imeti strokovno usposobljeno osebo za ravnanje z gradivom.
»Pri arhivskem gradivu gre za občutljive podatke, pri katerih moramo biti čim bolj odprti, a moramo hkrati varovati dostojanstvo.«
Z našimi izobraževanji, preizkusi strokovne usposobljenosti ter sprotnimi izobraževanji zaposlene v teh ustanovah učimo, kako gradivo hraniti in kako ga pripraviti za predajo arhivu.
Torej obstaja časovni rok, v katerem mora neka javna ustanova gradivo izročiti arhivu?
Da, načeloma po tridesetih letih od konca zadev oziroma spisov, ki jih vodijo. Seveda je treba upoštevati celovitost gradiva, predvsem ob upravnih spremembah, združitvah ali ukinitvah organov.
V osnovi bi moralo biti gradivo po tridesetih letih predano arhivu, vendar se to pogosto ne zgodi zaradi različnih razlogov – tudi zaradi kadrovskih ali organizacijskih sprememb v ustanovah.
Omenjala sva poplave. Je stavba celjskega zgodovinskega arhiva varna pred vodo? Stoji namreč tik ob Voglajni.
Že nekaj let si vztrajno prizadevam za to, da bi arhiv upravljal celotno stavbo, a mislim, da je bil razlog temu, da se to ni zgodilo, morda ravno strah pred poplavami.
Lastnik stavbe je Ministrstvo RS za kulturo oziroma država, mi pa kot javni zavod upravljamo del stavbe, vendar ne s kletnimi prostori, ki bi nam lahko služili kot servisni prostori in ne kot depoji za gradivo. Če bi jih upravljali, bi lahko tam uredili knjigoveško delavnico, razstavni prostor in druge uporabne prostore.
Tako pa moramo zdaj prostore deliti, kar otežuje tako ekonomsko kot energetsko upravljanje.
Gradiva je ogromno in ga še bo. Ali bo stavba postala kmalu premajhna? Vas pred prostorsko stisko rešuje digitalizacija gradiva?
Zelo dobro vprašanje. Po eni strani nam ga bo razmeroma kmalu začelo primanjkovati. Ko analiziramo zdaj stanje, ugotavljamo, da imamo zdaj dobrih devet kilometrov gradiva v stavbi, na terenu pa ga je še okoli 20 kilometrov.
Da si lažje predstavljamo: če bi vse gradivo, ki ga hranite, položili list ob list, bi ga bilo za devet kilometrov?
Da. Ena arhivska škatla je široka približno deset centimetrov, torej deset škatel pomeni meter gradiva. V stavbi imamo trenutno prostora le še za približno dva kilometra dodatnega gradiva. Če malo preračunamo, hitro vidimo, da prostora zmanjkuje.
Na to opozarjam že več let, ampak zadeve sistemsko niso rešene, ker se ministrstvo ukvarja predvsem z urgentnimi situacijami drugod. Pri drugih arhivih je stanje še slabše. Vendar bi bilo zelo odgovorno, da bi to strateško uredili, ker glavna težava osnovnega delovanja arhivov nastane, ko zmanjka prostora.
»Ko preberem kakšno arhivsko gradivo, ki je pri nas, me največkrat pretrese kakšen podatek iz sodnih spisov, ki so obravnavali umore, nasilje ali prometne nesreče. V tistih opisih vedno začutim človeško bolečino in to, kaj je ta povzročila ljudem. Te stvari se me najbolj dotaknejo in me ganejo.«
Digitalizacija je ravno zato zelo pomembna. Vedno več gradiva že nastaja v elektronski obliki. Za to bo v prihodnosti skrbel slovenski elektronski arhiv, ki deluje v okviru Arhiva Republike Slovenije.
Mi kot regionalni arhiv smo del te skupne mreže, v kateri bomo elektronsko gradivo shranjevali centralno na strežnikih oziroma v tako imenovanem oblaku.
Številni državni organi zdaj že v veliki meri poslujejo večinoma elektronsko, zato bo vse to gradivo v tej izvorno digitalni obliki enkrat treba prenesti v arhive.
Ob čemer je spletni kriminal najhitrejši kriminal na svetu: kaj je večja nevarnost – da izgine fizično gradivo ali digitalno? Vas je te digitalizacije tudi strah?
Glede digitalizacije nimamo izbire. Sistem nas sili v elektronsko poslovanje. Včasih res pogrešam čas, ko si dokument natisnil, ga prebral in podpisal. Danes gre vse veliko hitreje, celo prehitro – dokumente samo potrdiš in pošlješ.
Torej digitalizacija vendarle olajša delo, svoje »dela« tudi umetna inteligenca. Kje je pri tem človeški dejavnik?
Ne glede na vse – povsod. Če kdo ni previden ali ne upošteva pravil, pride do napak. Tudi pri kibernetskih napadih se največkrat izkaže človeški dejavnik: največkrat kdo kaj spregleda ali ne upošteva vseh varnostnih protokolov. Prej je bilo vse delo fizično, danes je veliko »klikov« in s tem tudi več tveganj, ki se jih v arhivu zavedamo.
Ampak do zlorab v celjskem zgodovinskem arhivu do zdaj ni prišlo?
Ne. Tudi to, da bi ljudje zlorabili podatke, do katerih lahko dostopajo s pomočjo vlog se, kot mi je znano, ni zgodilo. Sicer se politično ali medijsko pogosto pojavljajo različne interpretacije arhivskih virov, a tu gre že za drugo raven.
Ključno je, da se pri tem ne izgubi celoten kontekst. Pomembno je, da se informacije ne iztrgajo iz celote in ne interpretirajo selektivno kot komu ustreza.
Omenili ste, da gradivo najvišjih ustanov hrani Arhiv Republike Slovenije. Torej vojaškega gradiva v Celju ne hranite?
Ne. Ker je vojska na državni ravni, ki ima svoj centralni arhiv.
Pred leti je ameriški raziskovalni novinar v ameriškem arhivu iskal podatke ameriške vojske o obstoju neznanih letečih predmetov. Če bi v Sloveniji takšne podatke iskala kot novinarka, menite, da bi jih dobila iz arhiva?
Da, če bi bilo gradivo sprejeto v arhiv in ne bi bilo označeno z omejitvami, bi do njih lahko prišli. Druga zgodba je, če bi iskali to še pri samem ustvarjalcu, takrat se ne morete sklicevati na arhivski zakon ampak na Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja.
Četudi za isto vrsto gradiva gre tu za dva različna pristopa, pri katerem pa oba ščitita občutljive osebne podatke. Še posebej, ko gre za njihovo objavo.
Ali ima celjski arhiv sodne spise oziroma dokumentacijo iz preteklosti?
Da.
Če bi želela podatke o nekih umorih ali nesrečah v preteklosti, bi se morala tudi v tem primeru na vas obrniti po Zakonu o medijih?
Ne, dobili bi jih na podlagi arhivskega zakona, a le če nam jih je sodišče že izročilo, saj nekatere stvari v sodnih procesih še niso končane.
Torej vsega gradiva, na primer za primer Tekačevo, še nimate, saj postopek še ni povsem končan?
Tako je.
Ko bo, boste imeli veliko dodatnih škatel!
Zaradi arhiviranja sodelujemo s sodiščem in vem, da gre za stotine dokumentov, kopij in druge dokumentacije. Da, tudi sprejem tega gradiva nas enkrat čaka.
Kako vam to gradivo dostavijo? S tovornjakom?
Tudi.
Od kod so vam pripeljali najobsežnejše gradivo?
Težko bi rekel. Veliko je tega. Prevzemali smo tudi po več kot tisoč škatel naenkrat. Največji fondi pa so v glavnem tisti, ki so vezani na upravo ali pravosodje.
In v obratni smeri? Ali od vas kdaj sodišče zahteva gradivo iz arhiva?
Da. Ko sodišče »odpre« neko zadevo za nazaj, nas k temu pozove. Sodno gradivo je specifično označeno, pri arhiviranju ima svoj način klasifikacije oziroma opravilne številke in mi pri shranjevanju ohranjamo podoben sistem. Zato tudi s sodiščem v teh primerih dobro sodelujemo.
Ljudje se na zgodovinski arhiv verjetno največkrat obračajo zaradi iskanja dokumentov, ki so nujni pri urejanju uradnih postopkov. Kaj, če kdo želi izvedeti več o zgodovini svojega naselja?
Vedno poudarjam, da kdor želi raziskovati zgodovino svojega kraja, naj se na to pripravi. Morda naj najprej prebere informacije v krajevnem leksikonu ali na spletu, če so uradno dostopne, ker to so izhodišča, na podlagi katerih bo poizvedoval v arhivu, saj če nekih osnovnih izhodišč ni, je raziskovanje težje.
Mi namreč hranimo vse mogoče, zato so osnovne informacije pomembne. S takšnim raziskovanjem lahko nekdo vidi, kako se je nek kraj razvijal, in tako sestavlja zgodbo, kaj se je dogajalo in kako je prišlo do nekih dogodkov. Nekoč so obstajali krajevni ljudski odbori in v gradivu je možno videti marsikaj, od tega, kaj vse so popisovali, do večjih zadev, ki so vezane na gradnjo cest ali zadružnih domov.
»Kdor želi raziskovati zgodovino svojega kraja, naj se na to pripravi. Morda naj najprej prebere informacije v krajevnem leksikonu ali na spletu, če so uradno dostopne, ker to so izhodišča, na podlagi katerih bo poizvedoval v arhivu, saj če nekih osnovnih izhodišč ni, je raziskovanje težje.«
Če koga zanima zgodovina zadružnega doma v svojem kraju, lahko najde podatke v več fondih gradiv, nekaj na področju razglednic, nekaj pri fotografijah, nekaj v fototeki.
Če je bil v zadružnem domu koncert nekega pevskega društva, bo nekaj mogoče najti tudi v fondih, vezanih na kulturo. Informacij je res veliko …
… in to ste omenili na začetku. Povezovanje majhnih zgodb v celovito zgodbo.
Da. To raziskovanje je kot detektivsko delo in povezovanje velike mreže. Potem je samo stvar časa, koliko se posvetiš raziskovanju in sestavljanju celotne slike.
Takšno raziskovanje korenin ima svoj čar. Se bo odnos do zgodovine vendarle spremenil na bolje?
To je predvsem individualni odziv posameznika. Takrat ko se v človeku nekaj zgodi, začne raziskovati. Na kolektivni ravni ne bi rekel, da se dovolj zavedamo pomena tega. Bolj se bomo v prihodnosti verjetno zavedali pomena arhiva kot močne baze podatkov, na podlagi katerih se potem razvijajo zgodbe.
Je od tega odvisna tudi vizija zgodovinskega arhiva?
Verjamem, da smo kot družba pod vtisom tehnoloških sprememb in vsega, kar se nam vsak dan dogaja. Vidimo, kako tudi sami podlegamo temu. Treba je iskati neko pot med interesom javnosti po dostopu in med tem, da se ljudem omogoči vpogled v raziskovanje podatkov, ki so izvirni in verodostojni, ne plod lažnih informacij. Na tem bom vedno gradil zgodbo zgodovinskega arhiva.
Zgodovinski arhiv Celje hrani pisano, risano, fotografirano, tiskano, filmano ter magnetno, optično ali kako drugače zapisano gradivo, ki je poročevalec časa, v katerem je nastalo. Pokriva območje štirinajstih upravnih enot na Celjskem in širše.
Najstarejši dokument v Zgodovinskem arhivu Celje je Privilegij Žičke kartuzije iz sredine 13. stoletja. Gre za prepis pravnih aktov, ki so služili upravnemu dokazovanju lastništva in privilegijev Žičke kartuzije v tistem času.
Dokumenti iz srednjega veka in iz kasnejših obdobij so ohranjeni predvsem z urbarji (popis zemljiške posesti, op. p.), pomemben vir zgodovinskih podatkov 17. in 18. stoletja so cehovske knjige. Kasneje, ko so se oblikovali država, njen sistem, organi ter ustanove, je zgodovina prinesla tudi sistem spisov, dokumentov, odlaganja in načina hrambe dokumentacije v arhivih.
V Sloveniji je tudi centralni Arhiv Republike Slovenije, v katerem hranijo gradivo in dokumentacijo najvišjih državnih organov, druge dokumente prevzamejo v regionalnih arhivih, kot je celjski.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
