Andraž Purg

Kot pravi Miha Drolc, je bila skozi Tabor po starodavni prometnici speljana rimska cesta, kraj je bil povezan s kmečkimi upori in z utopitvijo Veronike Deseniške ter drugimi znamenitimi osebnostmi, kot so filozof in teolog dr. Ksaver Lukman, arhitekt Jože Plečnik in pisatelj Vladimir Levstik. Med pogovorom mi je pokazal obsežno zbirko starih razglednic in fotografij kot vir zanimivih zgodb, ki jih je napisala zgodovina. Ob tem Miha, ki končuje študij gozdarstva, najde čas tudi za gasilstvo in čebelarstvo ter pomoč v domači župniji. In za hribe prav tako. »Bližnja Krvavica mi je še posebej prirasla k srcu, lepa je v vseh letnih časih. Je moj vir navdih,« še pravi simpatičen 26-letnik.

Miha živi v Ojstriški vasi na manjši kmetiji, kjer sta z bratom preživela lepo otroštvo. Kot bi bilo včeraj, se spominja pohajkovanja po naravi in iger ob potoku, znala sta poprijeti tudi za delo. Bil je radoveden otrok. Ker živijo skupaj s staro mamo, jo je pogosto spraševal, kako je bilo v času njene mladosti, in z zanimanjem poslušal njene pripovedi.

Živ drevesni panj

Ker so že v otroštvu z družino pogosto zahajali v hribe, je vzljubil naravo. Zato je srednješolska leta preživljal v srednji šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti v Celju, kjer je pridobil naziv hortikulturni tehnik. Bil je odličen dijak, učiteljica slovenščine ga je spodbujala, naj nadaljuje šolanje. Izbral je študij gozdarstva. »Med študijem sem zelo užival, saj smo pouk pogosto izvajali na terenu, študijsko delo je bilo razgibano in zanimivo, imel sem čudovite profesorje in sošolce,« pravi Miha, ki se je v svoji diplomski nalogi posvetil tkivni zgradbi živih panjev. V gozdu v domačem kraju je naletel na drevesni štor oziroma drevesni panj, ki je bil še živ. »To pomeni, da je štor podrtega drevesa še tvoril kambij za zapiranje drevesne rane. To je redek pojav, zato so mi profesorji predlagali, naj temu posvetim diplomsko nalogo. Pri pripravi vsebine sem se povezal z Gozdarskim inštitutom Slovenije. Ta pojav je bil sicer že opažen na jelki, v moji diplomski nalogi je prvič opisan na smreki,« je pojasnil in dodal, da so iz njegove diplomske naloge spisali članek o omenjeni tematiki, ki je bil objavljen v znanstveni reviji IAWA Journal. Tako je njegov domači kraj omenjen tudi v znanstveni reviji. Zdaj Miha piše že magistrsko nalogo. V njej ugotavlja, kako z gozdovi gospodarijo občine. Kar 137 občin ima v lasti gozdove.

Med študijem je vsako leto delal v celjskem območnem zavodu za gozdove, kjer je nabral dragocene izkušnje. Maja se bo zaposlil na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Osebni arhiv

Zakaj zre v preteklost?

Že v odraščajočih letih je Miha ob šolskih obveznostih vedno našel čas tudi za konjičke, ki plemenitijo njegovo življenje. Vprašam ga, kam segajo začetki zbirateljstva starih razglednic in fotografij. »Star sem bil trinajst let, ko mi je starejša, več kot 90 let stara gospa iz Tabora podarila nekaj starih fotografij in me prosila, naj jih shranim za prihajajoče generacije. Zanimalo me je, kdo so ljudje na teh fotografijah, zato sem začel obiskovati starejše prebivalce Tabora in se z njimi pogovarjati o njihovem življenju v tem okolju pred več desetletji. Veliko zanimivega so mi povedali, nekateri so mi podarili stare fotografije in razglednice. Tako se je v meni začelo prebujati zanimanje za zgodovino domačega kraja. Navezal sem stike tudi s tistimi Taborčani, ki so že pred mnogimi leti zapustili domači kraj. Razkropljeni so po različnih koncih Slovenije, tudi v domovih za ostarele. Vsi so mi povedali, da še vedno čutijo ljubezen do domačega kraja,« je pojasnil Miha, ki je med preučevanjem svojih družinskih prednikov ugotovil, da je bil ljubitelj lokalne zgodovine tudi Valentin Goličnik, brat njegove prababice. Bil je izobražen in pogumen domoljub, ki je bil med drugo svetovno vojno ustreljen v celjskih zaporih. Da bi napisal knjigo o zgodovini Tabora, danes razmišlja tudi Miha.

Osebni arhiv

Velika imena majhnega kraja

Medtem ko se je večala njegova zbirka starih razglednic in fotografij Tabora, se je širil in poglabljal tudi nabor informacij o življenjskem utripu in zanimivih osebnostih, ki so v tem okolju živele in ustvarjale. Občina Tabor s približno 1.800 prebivalci sodi med najmanjše slovenske občine, a njena zgodovina je pestra in zanimiva. Miha je spomnil, da bo letos 17. oktobra minilo 600 let od smrti Veronike Deseniške na gradu Ojstrica v Lokah pri Taboru. Herman II. je nesrečno dekle nameravali pokončati z lakoto in žejo. Ker se to ni posrečilo, je na grad poslal viteza, ki sta jo pod gradom utopila v čebru. Veronika naj bi umrla 17. oktobra 1425.

»V kraju Tabor je odraščal dr. Franc Ksaver Lukman, filozof, urednik, teolog, prevajalec, duhovnik in rektor Univerze v Ljubljani. Nekateri pravijo, da je prav on največja osebnost, ki izhaja iz Savinjske doline. Prijateljeval je z dr. Leonidom Pitamicem, pravnikom, politikom, diplomatom in prevajalcem, ki je pogosto prihajal Tabor v znamenito Borštnerjevo-Plavšakovo gostilno. V njej je obedoval tudi znamenit arhitekt Jože Plečnik, saj je leta 1956 za taborsko cerkev naredil krstni kamen. Tako je v cerkvi v Taboru edina njegova krstilnica izven ljubljanske nadškofije,« je poudaril in dodal, da je pisatelj Vladimir Levstik prav v Taboru napisal roman Gadje gnezdo. Nekaj časa je namreč živel pri sestri, ki je poučevala v taborski šoli. V celjski knjižnici hranijo nekaj strani Levstikovega rokopisa tega romana.

Pripravil štiri razstave

Zbrano arhivsko oziroma zgodovinsko gradivo z veseljem predstavi širši javnosti, zato je pripravil že štiri razstave, na katerih je med drugim predstavil 120-letno zgodovino gasilskega društva Ojstriška vas-Tabor ter vse dosedanje duhovnike, ki so službovali v Taboru ali pa so izšli iz tega kraja. Lansko razstavo je posvetil rodbini Cukala. »Premožna družina Cukala se je ukvarjala s pridelavo in prodaja hmelja, med drugim ga je prodajala v Ameriko, zato so ameriški trgovci pogosto obiskovali Tabor. Med krajani so bili člani družine Cukala spoštovani tudi zato, ker so financirali vse večje pridobitve v kraju. Med drugim so bili založniki razglednic kraja.«

Letošnjo razstavo je Miha posvetil stavbi, v kateri je bila vrsto let Borštnerjeva gostilna. Najprej, leta 1830, je bila v njej nedeljska šola, kasneje so v njenih prostorih ustanovili društvo kmečkih fantov in deklet, svojo prvo prireditev je v njej imelo pevsko društvo. Vrsto let je bila v tej stavbi pošta, dlje časa tudi gostilna.

Miho veseli, da domačine zanima zgodovina kraja, saj radi obiščejo njegove razstave. Mnogi mu povedo, da v občinskem časopisu Novice izpod Krvavice prav tako radi berejo njegovo zgodovinsko rubriko Po poteh in spominih.

Osebni arhiv

Tudi čebelar in gasilec

Ne le o zgodovini in študiju, s prav posebnim žarom pripoveduje tudi o gasilstvu in čebelarstvu. Za čebelarstvo ga je navdušil stari oče, zato se je v srednješolskih letih izobraževal za delo s čebelami. V čebelarskem društvu je praporščak.

Že v osnovni šoli se je vključil v gasilske vrste in pred kratkim pridobil naziv višji gasilec. Dejaven je tudi v Gasilski zvezi Žalec, v mladinski komisiji in komisiji za zgodovino požarnega varstva in gasilstva ter kulturne dejavnosti. Trenutno je zaposlen z igranjem igrice Gasilca v akciji ter s pripravo knjige ob 70-letnici žalske gasilske zveze. Veliko časa mu vzameta tudi organizacija gasilskih tekmovanj in promocija gasilstva med otroki. Preizkusil se je v vlogi maskote Gasilske zveze Slovenije.

Priložnosti za sprostitev najde v naravi. »Rad se povzpnem na 909 metrov visok hrib Krvavica, še raje ga opazujem iz doline. Čas za opazovanje čudovite narave imam tudi med pešačenjem na Brezje, ki je od mojega doma oddaljeno približno 90 kilometrov. Letos se bom na to romarsko pot odpravil že šestič. Želim si, da bi se nekoč peš odpravil tudi na Svete Višarje v sosednji Italiji,« še doda.