Arhiv NTRC

Med športnimi navdušenci, ki radi preizkušajo meje lastnih zmogljivosti, je vedno bolj priljubljen tako imenovan everesting. Izziv je na papirju povsem preprost. Tekač, pohodnik ali kolesar izbere hrib kjerkoli na svetu in se nanj zapored povzpne tolikokrat, da je seštevek premaganih višinskih metrov enak 8848, kolikor je visok Mount Everest.

Vzpon na najvišjo goro sveta je vse prej kot prijeten in sproščen sprehod. Prej življenjsko nevarna izkušnja, ki so jo doživeli in preživeli le redki. Po drugi strani je Resevna, ki je visoka 682 metrov, med obljudenejšimi hribi v naši regiji.

Rok Cokan, nekdanji judoist in uspešen tekmovalec v ju-jitsu, ki se je v zadnjih letih povsem preobrazil v vzdržljivostnega tekača, se je odločil, da bo s tekom na Resevno zbral toliko višinskih metrov, kot meri najvišja gora na svetu. Ker pohodna višina Resevne od vznožja do vrha znaša približno tristo metrov višinske razlike, je bil Cokanov izračun precej preprost – trideset zaporednih vzponov.

Na papirju je ta matematika sicer preprosta, v praksi pa je izziv zelo zahteven. A tisto, kar je zahtevno, je za 36-letnega Cokana zgolj izziv. »Običajne stvari me ne zanimajo. Všeč so mi drugačni, ekstremni in adrenalinski izzivi,« pravi.

»Matematika je preprosta, izziv ni,« je med drugim zapisano na uradni spletni strani everestinga.

Načrtoval v tišini, končal ob glasbi

»Odločitve, da bom everesting tokrat zares opravil, nisem želel obešati na velik zvon. Dva dni pred načrtovanim začetkom sem o tem obvestil petnajst prijateljev, ki radi tečejo, in jih povabil, naj se mi pridružijo. Takšnega odziva resnično nisem pričakoval,« je povedal nekaj dni po premaganih približno devet tisoč višinskih metrih. Za podvig je potreboval 26 ur in 43 minut.

Šele po nekaj prespanih dneh in številnih odzivih, tudi medijskih vprašanjih, se je začel zavedati, da je v resnici naredil »kar veliko stvar«. Predvsem ga veseli, da je »v hrib pognal« toliko ljudi. Le prvi vzpon je opravil povsem sam. Že ob prvem spustu je namreč na polovici poti srečal prijatelja, ki je potem nekaj časa tekel z njim. »Ko je eden prenehal, je prišel drugi in v nekaterih trenutkih nas je skupaj teklo tudi dvanajst. Tudi ponoči so me ves čas spodbujali in spremljali,« pripoveduje navdušen in široko nasmejan. Ne samo da so ga prijatelji tekači spremljali na progi, na vrhu so mu pripravili pravo »fešto« že med tekom. Ob nočnih vzponih sta za dodatno spodbudo in vzdušje poskrbela Rokova prijatelja, brata Davor in Denis Kukovič, ki sta razgledni stolp na Resevni s pomočjo žarometov ovila v pisane barve. Izkazali so se tudi domači planinci, ki so pripravili nepozabno vzdušje. Veseli in počaščeni so bili, da si je Cokan za ta podvig izbral ravno Resevno.

»Prav neverjetno je bilo,« pravi sogovornik, ki razkrije, da se z organizacijo resnično ni ukvarjal. Poskrbel je, da je imel ob vznožju in na vrhu dovolj rezervnih oblačil in obutve ter okrepčil. Za vse ostalo so poskrbeli drugi. V tajnosti. Tako kot se je on pripravljal na podvig.

Tega je, kot je priznal, sam pri sebi načrtoval že dlje časa. »S tem sem se želel spoprijeti že prej, a sem vedno iskal najprimernejše vreme, ki ga seveda nikoli ni bilo. Najprej sem načrtoval, da se bom tega lotil poleti, ko je dan najdaljši. A se nikoli ni izšlo. Zdaj sem se odločil in to izpeljal,« pravi simpatičen Celjan, ki je za marsikoga skrajen podvig vzel predvsem kot dober trening v okviru priprav na prvi letošnji pravi izziv, sto milj Istre. Gre za 170 kilometrov dolgo tekaško preizkušnjo od Labina do Umaga. Tega tekmovanja se je želel udeležiti že lani, a mu je to tik pred odhodom na hrvaško obalo preprečila korona.

»Pri gorskem teku je vse skupaj bolj zanimivo, razburljivo in nepredvidljivo. Ko tečeš po gozdnih poteh, nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim ovinkom, pazljiv moraš biti, kako in kam stopiš, hkrati si ves čas povezan z naravo.«

Od »pretepača« do tekača

Rok Cokan se s športom ukvarja že od otroških let. Ko je prestopil prag osnovne šole, se je podal na tatami in se posvetil judu. Kasneje je presedlal na ju-jitsu in s Policijskim klubom borilnih veščin Celje dosegel tudi nekaj vidnejših rezultatov. Med drugim je leta 2015 postal državni podprvak.

Ko je leta 2016 uspešno športno pot v svetu borilnih veščin končal, je začel iskati nove športne izzive. »Potreboval sem novo športno drogo,« pravi v smehu. Na začetku se je še malo lovil. Preizkušal se je v teku, kolesarjenju in krosfitu. »Tek mi je postajal vedno bolj všeč, preprosto sem užival. Zadnjih pet let sem se res usmeril predvsem vanj.« S tekom se ukvarja rekreativno, posebnih tekmovalnih želja nima, a vseeno svoje zmogljivosti rad preizkuša na številnih organiziranih rekreativnih tekmovanjih, ki se jih udeležujejo tudi profesionalni tekači.

Uživa predvsem v gorskih tekih, čeprav mu tudi premagovanje maratonskih razdalj na ravnini ni povsem tuje. »Pri gorskem teku je vse skupaj bolj zanimivo, razburljivo in nepredvidljivo. Ko tečeš po gozdnih poteh, nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim ovinkom, pazljiv moraš biti, kako in kam stopiš, hkrati si ves čas povezan z naravo,« z zanosom pojasnjuje svojo strast do gorskega teka.

Rok vsekakor ni povprečen rekreativec in tudi preobrazba iz tekmovalca v borilnih veščinah v tekača ni ravno nekaj povsem običajnega. Ne nazadnje je telesna zgradba tekmovalcev v borilnih športih precej drugačna kot pri tekačih. Drugačen je tudi način vadbe. »Seveda nisem takoj začel premagovati zelo dolgih razdalj. Najprej sem pretekel nekaj kilometrov in to ves čas nadgrajeval. Tudi sicer sem takšen, da želim vedno dodati še nekaj več, želim še malo dlje. Vedno želim narediti nekaj več od ›normalnega‹ oziroma običajnega. Zanimajo me predvsem ekstremne stvari in podvigi,« pravi. Ob tem doda, da je pri doseganju takšnih rezultatov, ko gre človek tudi čez svoje zmožnosti in morda v nekem trenutku deluje tudi povsem nezavedno, pomembna ustrezna miselnost. »Na srečo imam glavo naravnano za takšne stvari, saj je to pri takšnih naporih res zelo pomembno. Ko je težko, lahko z mislijo presežem to bolečino. Znam premagati krizo, ki se na takšnih preizkušnjah pojavi. V trenutku zelo pomembno vlogo odigrajo psihična trdnost, osredotočenost na cilj in odločnost. Tako potem hitreje in lažje odmisliš bolečino ter vse to pretvoriš v dodatno energijo.«

»Ko je težko, lahko nekako z mislijo presežem bolečino. Znam premagati krizo, ki se na takšnih preizkušnjah pojavi. V trenutku zelo pomembno vlogo odigrajo psihična trdnost, osredotočenost na cilj in odločnost. Tako potem hitreje in lažje odmisliš bolečino ter vse to pretvoriš v dodatno energijo.«

Foto: osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku