Festival čilija v Šmarju pri Jelšah: Kot bi imeli v želodcu nuklearko
V Šmarju pri Jelšah je bil minulo soboto najbolj mednarodni festival čilija doslej. Po enajstih »pekočih rundah« je zmago na koncu osvojila Američanka.
Globoki vzdihi, potne srage in solze so spremljali tekmovalce 6. pravega čili festivala v Šmarju pri Jelšah. Tokratni festival, ki je omenjeno občino po nekaj letih premora spet spremenil v sila pekoč kraj v državi, je bil najbolj mednarodno obarvan doslej. Na njem so se predstavili tekmovalci, obiskovalci in razstavljavci iz osmih držav.
Pokal najboljše je po enajstih »pekočih rundah« na koncu dvignila Američanka Nauhty Naga. Tik za petami ji je bil Prekmurec Andrej Zver.
Pekoče "bombe" vseh barv
Rumeni, oranžni, vijolični, rdeči in še kakšni čiliji so bili minulo soboto glavne zvezde dneva. Tekmovalci so jih sinhrono dvignili v zrak in se na znak občinstva in napovedovalcev spopadli z njimi. Tekmovali so tudi s časom.
Bolj ko so bili čiliji pekoči, bolj se je redčila vrsta tistih, ki so ostali za mizo. Nekatere obraze je že po enem samem grižljaju preplavila rdečica. Kateri od tekmovalcev je tekmovalni prostor zapustil tudi z vedrom, v katerega je izbljuval del vsebine svojega prebavnega trakta.
Občutek, ki zasvoji ...
Zakaj bi človek jedel nekaj, kar mu na obraz prikliče solze? »Morda je skrivnost v tem, da nas lahko čili zasvoji. Deluje namreč na enake receptorje kot čokolada, droge in alkohol. Ob uživanju čilija se sproščajo hormoni sreče. Telo želi še več in več. Če vprašate mene, je čili edina zdrava zasvojenost, ki obstaja.« Tako je pojasnil znan navdušenec nad čilijem Matic Vizjak, ki je dogodek organiziral s podporo Javnega zavoda za turizem, šport in mladino Šmarje pri Jelšah ter tamkajšnje občine.
Rahlo pekoči čiliji po besedah Vizjaka človeka pogrejejo, pospešijo bitje njegovega srca, povzročijo kakšno potno srago. Ko pekoč občutek mine, nastopita sprostitev in blaženost.
Med nastopi udeležencev sobotnega pekočega tekmovanja pa je šlo za testiranje uma, kdo zdrži več. Zagrizli so namreč v čilije, ki imajo pol milijona skovillovih enot in več. »Le predstavljamo si lahko, kakšni občutki so preplavili njihova usta, ustnice, jezik, grlo, žrelo. In kako je bilo, ko so pekoči zalogaji prišli naprej do želodca ali še nižje. To je tako, kot bi imel v želodcu nuklearko,« je bil slikovit sogovornik.
Prvič na svetovni ravni
Vizjak je Šmarje pri Jelšah na zemljevid mest, ki gostijo festivale čilija, s somišljeniki prvič postavil leta 2014. Po petih letih uspešnih pekočih ponovitev je premor zakrivila epidemija koronavirusa.
Letošnje tekmovanje za zlati habanero v Šmarju pri Jelšah, ki je bilo doslej znano kot državno prvenstvo, je tokrat prvič sodilo pod okrilje globalne League of Fire. Obiskovalci so torej lahko spremljali tekmovanje na svetovni ravni, kot ga prirejajo v številnih velemestih. Med sabo so se pomerili nizozemski in madžarski prvak ter tri »nevarne« tekmovalke iz Združenih držav Amerike. Svojo moč so med drugim pokazali še »čililjubci« iz Bolgarije, Anglije in Severne Makedonije.
»Res je brutalno. Vsekakor ni za začetnike,« je dogajanje komentiral Matic Vizjak.
Tekmovanje je bilo toliko bolj napeto, saj so na njem svoje moči merili celo poklicni jedci čilija, ki se udeležujejo tekmovanj po vsem svetu in si kruh med drugim služijo s sponzorskimi pogodbami za oglaševanje najrazličnejših pekočih izdelkov. »Scena čilija je bila nekaj let opredeljena kot ›hobi program‹, kot nekaj, kar je v domeni navdušencev. V desetletjih je prerasla v dober posel,« je zaključil Vizjak.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
