Arhiv NTRC

Dr. Tanja Ozvatič se je leta 2015 zaposlila v založbi Celjska Mohorjeva družba in leto kasneje prevzela ravnateljstvo najstarejše slovenske založbe. »Ko sem se pred leti odločala, ali naj sprejmem ponujeno službo ravnateljice, je nad mano visela zelo velika odgovornost, kako čim bolje, vredneje nadaljevati bogato tradicijo najstarejše slovenske založbe, vseh velikih imen predhodnikov.« Založba pod njenim vodstvom sledi viziji ustanovitelja Antona Martina Slomška in načrtno skrbi za tiskanje dobrih knjig za najširšo populacijo Slovencev. Letos je Mestna občina Celje založbi podelila zlati celjski grb.

Celjska Mohorjeva družba je kljub 170 letom s svojim programom in številom knjižnih izdaj še vedno v izvrstni kondiciji. Kakšen je po vašem mnenju recept za več kot stoletno izdajanje knjig?

Recept se sliši kot nekaj zelo preprostega, kot nekaj, kar nekdo predpiše in potem deluje. A pri založništvu ni recepta. Po vsem raziskovanju mislim, da je Mohorjeva družba obstala in preživela vse zgodovinske viharje, ker je ostala zvesta poslanstvu svojih ustanoviteljev. Še vedno izdajamo kakovostne raznovrstne knjige za široke množice po dostopnih cenah. Založba se je vedno znala prilagoditi temu, kar so bralci potrebovali, hkrati se ni nikoli uklonila novotarijam.

Število naročnikov je z leti naraščalo in najbolj pretresljivo je, da je doseglo višek ob koncu prve svetovne vojne, leta 1918, ko jih je bilo kar 90.512, to je največ v Mohorjevi zgodovini. Zdi se, kot bi si ljudje po vojni, ko so ostali brez materialnih dobrin, zaželeli nekaj duhovnega.

Na začetku izdajanja se je Mohorjeva družba oprla na duhovnike, poverjenike in prav v tem je bil njen uspeh. V primerjavi s kasneje ustanovljenimi založbami, ki so bile liberalnejše in namenjene intelektualcem, je bila prednost Mohorjeve, da se je oprla na preprostega človeka in je veliko stavila na kmečko prebivalstvo. Cilj ustanovitelja Antona Martina Slomška je bil, da bi družba prinesla knjige do vsakega človeka in jih naredila dostopne za vse. Mohorjeva je ljudi navadila brati, moliti in peti.

Knjige so pri Mohorjevi družbi izhajale tako, da so se bralci nanje naročili. Tradicija napovedi zbirke petih knjig se je ohranila vse od takrat. Tudi zdaj, ko so knjige dostopne na klik, to tradicijo ohranjamo. V tem je poseben čar. Leto vnaprej zbiramo naročnike in pred božičem knjige pridejo v domove. Na prelomu 20. stoletja je bilo 70 tisoč naročnikov, po prvi svetovni vojni pa nekaj čez 90 tisoč. Članstvo v Mohorjevi družbi je zlasti v prelomnih časih pomenilo dejanje pripadnosti slovenstvu, hkrati je bilo vedno tudi izraz upora proti totalitarizmom – v takšnih obdobjih je število naročnikov naraščalo. Do današnjih dni je članstvo strmo padlo, kar je zaradi razvoja drugih založb in tehnologije ter predvsem zaradi povsem drugačnega načina življenja razumljiv pojav. Mohorjeva družba je bila prva organizacija, ki je s knjigo duhovno zedinila vse Slovence.

Kako je založba organizirana? Kako je povezana z Goriško Mohorjevo družbo in z Mohorjevo v Celovcu? So to založbe, ki delujejo povezano ali samostojno?

A. M. Slomšek je deloval v Celovcu, kjer je bilo kulturno središče Slovencev. Prav tam je bila leta 1851 ustanovljena družba. Ob koncu prve svetovne vojne se je po nasvetu generala Rudolfa Maistra družba s tiskarno in z zalogo knjig umaknila na Prevalje, da bi se kasneje ob boljših političnih razmerah vrnila v Celovec. A po Koroškem plebiscitu so se razmere za Slovence izšle neugodno, na Prevaljah niso bile organizacijsko in logistično najboljše, zato so založbo z arhivi in s tiskarno leta 1927 preselili v Celje. Vmes so se meje na novo oblikovale. Goriški Slovenci so tako leta 1923 ustanovili lastno Goriško Mohorjevo družbo, za Celovec so knjige in koledar ves čas tiskali v Celju. Leta 1947 je Mohorjeva družba v Celovcu svojo dejavnost obnovila. Klen slovenski in mohorski duh je ostal in tako danes tri Mohorjeve družbe, Celjska, Goriška in Celovška, delujejo kot samostojne založbe v treh različnih državah, a v enotnem slovenskem kulturnem prostoru in v sestrskem sodelovanju.

Ali je bilo prehajanje mej s knjigami dovoljeno? Kakšne so bile dogodivščine ob tem?

V tistih vojnih časih je bila slovenska knjiga prepovedana. Ohranili so se nekateri zapisi in predvsem osebne zgodbe. Tudi iz poznejšega obdobja ob razpadu komunističnega sistema so naši uredniki pripovedovali, kako so revijo Zvon, ki je v osemdesetih letih ponovno vzniknila v Celovcu, s strahom vozili čez avstrijsko mejo in skušali s pogovorom preusmeriti pozornost carinikov.

Vaš knjižni program se vsebinsko širi na različna področja izven standardnega programa, povezanega z vero in religijo, saj posegate na različna področja – od tujega leposlovja do psihologije. Kakšnim smernicam sledite?

Slomšek si je prizadeval za ustanovitev društva, ki bi širilo knjige med ljudmi. Soustanovitelja kaplan Andrej Einspieler in slavist Anton Janežič sta temu pritrdila, družba je zrasla na krščanskih temeljih. Vloga krščanstva v javnem življenju se je v tem času spreminjala, a družba še vedno deluje na teh temeljih. To ne pomeni, da izdajamo zgolj versko literaturo, četudi so pri nas pomembno področje npr. tudi učbeniki za katehezo. A prva knjiga, ki je izšla pri Mohorjevi, ni bila verska, bila je Naravoslovje ali fizika Karla Robide. Od začetka je založba izdajala molitvenike, Življenje svetnikov, Zgodbe Svetega pisma …, kar so bile seveda verske vsebine, a je ob tem izšlo še marsikaj za prosveto ljudi in za zabavo. V času urednikovanja župnika in pisatelja Frana Saleškega Finžgarja se je izdajanje knjig popolnoma prenovilo. V njegovem času so izšle številne knjige, ki so zdaj že klasika. Mohorjeva družba še naprej ostaja založba krščanskih vrednot. Želimo, da so naše knjige porok kakovosti, knjiga z ničemer ne sme žaliti bralčevega dostojanstva. Kot je nekoč v pridigi ponazoril župnik mag. Srečko Hren: »Kdor zna na odru igrati, igra, kdor ne zna, se sleče.« Kaj doseže pravi učinek?

Posebno zgodbo ima Celjska Mohorjeva družba tudi s Celjanko Almo M. Karlin. Izdali ste njena dela, ko še ni imela pravega mesta v Sloveniji.

Njena prva knjiga je izšla pri Mladinski knjigi, a je ostala neopažena. V 90. letih je prevajalka Majda Šijanec Novak postala pozorna na dosežke te velike Celjanke in je predlog za prevod knjige Urok Južnega morja poslala enajstim založbam, ki so jo vse zavrnile. Odličnost Alminega dela in njenih drznih podvigov je prepoznala Celjska Mohorjeva družba, tako da je po izidu knjige leta 1996 Alma M. Karlin končno začela dobivati zasluženo pozornost. To je samo primer tega, kako je znala Mohorjeva prepoznati posameznike in zgodbe, ki so pomembni za slovenski prostor.

Katero delo je bilo najznamenitejše ali najobsežnejše v zgodovini mohorskega založništva?

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku