»Ob Cankarju sem spoznala smisel svojega življenja«
V družini naravoslovcev je srednješolka Ana Kumperger ljubiteljica umetnosti. Obožuje slikanje z akvarelnimi barvami, igra klarinet in klavir, nič pa je ne prevzema tako kot pisanje poezije. Je njen pobeg v vzporedni svet, njena terapija, način soočanja s čustvi in z občutenji sveta okoli nje. A če se marsikatera terapija dogaja za zaprtimi vrati in njena intimna vsebina ostane svetu skrita, Ana svojo deli v pesmih. Sodeluje na tekmovanjih, natečajih, pri pesnjenju pa je vedno bolj uspešna. Pri osemnajstih letih razmišlja o minljivosti, smislu življenja in ve, kaj hoče – že od petega razreda. Strastna oboževalka slovenskega jezika je tako še eno upanje za ohranitev slovenske besede.