Marko Karlin že dolgo ne živi v Rogaški Slatini. A vendar ima svoje rojstno mesto tako zelo rad, da že vrsto let zbira številne predmete, ki so povezani z njegovo zgodovino. Police v dnevni sobi zasedajo albumi, v katerih je na varnem najverjetneje največja zbirka starih razglednic tega zdraviliškega kraja. Ves dodaten zaslužek, a tudi kaj od plače je namenjal za knjige, zemljevide, pribor in posodo, ki pričajo o obdobju, ko so v Rogaško zaradi blagodejnih terapij in zdravilne kislice prihajale filmske zvezde in kronane glave.  

Kaj se zgodi, ko se otroci odločijo, da bi dali mamo v dom, saj imajo z njeno hišo cel kup načrtov? Aktualna tema, ki mnogokrat ni prav nič zabavna, a v predstavi dramske skupine KUD bratov Dobrotinšek iz Škofje vasi je lahko tudi smešna, sploh zato, ker ima gospa v zrelih letih čisto drugačne načrte, kot je selitev v dom …  

    Primož Oberžan iz Laškega zna iz glasbil, izdelanih iz odpadnih stvari, s svojimi udarci izvabiti močno glasbo, polno energije. Kot ustanovitelj zasedbe The Stoj se namreč že petindvajset let posveča predvsem ritmu in industrijskim tolkalom. V zadnjem obdobju, ko koncertna prizorišča samevajo, raziskuje glasbilo, katerega zvok je popolno nasprotje glasnim in udarnim kompozicijam. Iz starega lesa in robustnega aluminija ustvarja vetrne harfe. Medtem ko je še pred časom velikokrat nastopal v industrijskih stavbah, danes svoje izdelke uglašuje sredi narave, kjer ušesa božajo nežne melodije. »To, s čimer se ukvarjam zdaj, je čisto nasprotje tega, kar sem počel doslej. Gre za jin in jang mojega glasbenega dela,« pravi.    

Po telefonu sem jo ujela v Hamburgu sredi dvotedenske nemške turneje s komornim orkestrom Zürcher Kammerorchester. Vesela je, da je do turneje sploh prišlo, saj v orkestru dolgo niso vedeli, ali bo izvedljiva. Izkazalo se je, kako zelo so ljudje željni koncertov v živo. Na njih uživajo tudi glasbeniki, čeprav so turneje, kot je ta, kar naporne. A kot pravi mlada nadarjena violinistka Tanja Sonc, ni težko, če potuješ z ljudmi, ki jih imaš rad in se z njimi dobro počutiš. »To nas bogati in smo ustvarjalnejši ravno zato, ker veliko časa preživimo skupaj tudi zunaj koncertnih dvoran, spoznavamo druga mesta, kulture.« Ko igra, nima občutka, da je to njena služba, saj je vse njeno življenje prepleteno z glasbo, umetnostjo, ustvarjanjem.

Svetovni dan maternega jezika obeležujemo 21. februarja. Slovenščina je v zadnjih desetletjih zaradi razširjene angleščine vedno bolj na udaru, zato je še toliko bolj spodbudno, da kljub življenju v tujini na svoj materni jezik ni pozabil marsikateri izseljenec. V pomoč jim je dopolnilni pouk slovenskega jezika, ki ga v Berlinu že petnajsto leto poučuje mag. Magdalena Novak, profesorica slovenščine in angleščine. Delo jo zelo navdihuje in veseli, obenem je ustvarjalno, zato ji ni nikoli dolgčas. Dopolnilni pouk slovenščine, ki ga organizira in financira ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, strokovno podporo pa učiteljem nudi zavod za šolstvo, v nemški prestolnici obiskuje devetdeset udeležencev, med katerimi so tako otroci kot odrasli.

»Če dekletu daš prave čevlje, lahko osvoji svet,« je znana misel lepotne ikone Marilyn Monroe. Več kot očitno si je 22-letna lepotica Toja Skok obula prave. Na prestižnem svetovnem tekmovanju World Top Model, ki je bilo decembra v Rimu, se je namreč uvrstila med prvih deset finalistk. Tako visoka uvrstitev na lepotnem tekmovanju ni uspela še nobeni Slovenki. Čeprav so se ji že odprla marsikatera vrata v svet mode, Toja z odločitvami ne hiti, ampak se raje prepušča toku življenja.

  »V majhni vasi so majhne hiše in v vsaki hiši so otroci. V pisanih srajčkah so in obuti v redeče in modre copatke.« Tako se začne zgodba o Muci Copatarici, s katero so zrasle generacije otrok. Gre za najbolj znano delo pisateljice Ele Peroci, ki je bila v Rogaški Slatini rojena 11. februarja pred stotimi leti. Njenemu literarnemu ustvarjanju za otroke je krila dalo rojstvo dveh hčera. Zamisli za pravljice je dobivala, ko je opazovala, kako sta njeni deklici doživljali drobne dogodke. Nato je izbirala besede in mislila na otroka, ki mu bo to pravljico povedala. »Najbolj je bila vesela, če ji je otrok, ko je bila na obisku v šoli, prinesel v podpis povsem obrabljeno knjigo. Tako je vedela, da so jo veliko brali,« se ob letošnji pomembni obletnici spominja njena hči Jelka Pogačnik.  

Občina Polzela ob slovenskem kulturnem prazniku vsako leto podeljuje Prešernov cekin, posebno priznanje za izjemen prispevek k ugledu in razvoju občine na kulturnem področju. Letos ga je prejela kulturna ustvarjalka, zagovornica slovenskega jezika in lepega vedenja, predvsem pa vsestransko aktivna na kulturnem področju Jolanda Železnik.

Flamingo Filip je bil drugačen. Ni bil rožnate barve kot vsi drugi, ampak sive in zato ni imel prijateljev. Nekega dne je spoznal siničko Tilko, ki je bila prav tako posebna, saj je imela moder kljunček. Tudi ona je bila brez prijateljev in zato sta se s Filipom spoprijateljila. A sinička je morala kmalu nazaj domov v severne kraje. Čez nekaj časa je flamingo dobil njeno sporočilo, naj pride za njo, da ima zanj presenečenje. Peljala ga je v živalski vrt, kjer so živele same posebne živali: sivi flamingi, opice brez repov … V tem okolju je tudi sam našel zadovoljstvo.

  Kultura se zadnji dve leti sooča s težkimi razmerami. Obdobje, v katerem so se menjavale omejitve in sprostitve, je bilo zaznamovano z manj prireditvami in manj obiskovalci. Ob vsaki odpovedi so ustvarjalci izgubili možnost, da bi pokazali svoje delo in zaslužili z dejavnostjo, za katero so poklicani. Občinstvu je bila odvzeta priložnost za občutenje kulturnih vsebin, ki bogatijo življenje, širijo obzorja in omogočajo premislek. Bomo državljani ob tem ponovno ovrednotili, kakšno mesto si v naši družbi zasluži kultura? Kot poudarjajo vidnejši kulturni ustvarjalci na Celjskem, njen položaj ni odvisen le od naklonjenosti odločevalcev, temveč je naša skupna odgovornost.  

V središču Celja so učenci OŠ Lava včeraj dopoldne prebirali poezijo. Dogodek so pripravili ob svetovnem dnevu glasnega branja, ki ga že nekaj let obeležujemo tudi v Sloveniji.

  Ni vsakomur dano, da bi lahko po telefonu klepetal s princeso, z naslednico kraljeve družine. To je po zaslugi skrbi za ohranjanje spomina na družino Karađorđević uspelo zbiratelju in vsestranskemu ustvarjalcu Aleksandru Stanislavu Jurkoviču oz. Naniju Poljancu. Njegov ljudski muzej s tremi tematsko zaokroženimi zbirkami je od leta 2012 na ogled v Aninem dvoru v Rogaški Slatini. Poljanec pravi, da je muzej, za katerega skrbi, živi muzej. Od odprtja pred desetletjem je bila postavitev deležna že petih večjih prenov. Zadnji je botrovalo presenečenje, ki je s pomočjo pošte pripotovalo iz Palm Springsa v Kaliforniji.  

Slovenski kulturni praznik je priložnost, da se tudi lokalno okolje pokloni društvom, skupinam in posameznikom na področju kulture za tisto, kar s svojo ustvarjalnostjo prispevajo k družbi svojega časa in prihodnosti. Občina Žalec je v petek zvečer v Domu II. Slovenskega tabora Žalec na osrednji proslavi, ki je bila tudi letos v živo, podelila Savinova odličja.

Odraščali sta na Ponikvi pri Žalcu v družini z bogato glasbeno tradicijo, zato sta imeli že od malega močno podporo pri razvoju svoje nadarjenosti za igranje na glasbila in za petje. Starejša Neli Zidar Kos se je že učila igrati klavir, ko so jo pritegnile citre in kasneje še orgle. Tri leta mlajša Karmen je posnemala starejšo sestro in uspešno zastavila svojo glasbeno pot. Po končani glasbeni gimnaziji sta študirali v Nemčiji in danes sta priznani učiteljici citer v različnih glasbenih šolah, kjer za to glasbilo navdušujeta mlade. Za njegovo širšo priljubljenost skrbita tudi na različnih koncertih, saj nastopata kot duo. Konec minulega leta sta bogati beri dosežkov dodali še zgoščenko, kjer je ob poslušanju štirinajstih božičnih melodij v različnih glasbenih zvrsteh mogoče spoznati, koliko možnosti nudijo citre.

Izidor Pečovnik – Dori že šestindvajset let živi v Berlinu, kjer je vezni člen v tamkajšnji slovenski skupnosti in župnik v več nemških župnijah. Je prvi in do zdaj edini tujec, ki je imel na nemški nacionalni televiziji slovensko polnočnico. Dosegla je največjo možno gledanost, kar je zagotovo njegov največji dosežek na poklicni poti. Meje možnega je premikal tudi v športu. Člane Slovenskega katoliškega društva v Berlinu je popeljal do naziva svetovnih nogometnih prvakov med slovenskimi izseljenci po svetu. V Slovenijo se zaradi pomanjkanja prostih dni ne vrača več tako pogosto kot nekoč, zato smo imeli še toliko večjo srečo, da smo ga v drugi polovici januarja ujeli na Vranskem, kjer je bil na oddihu pri svoji sestri.

Ure in ure bi lahko človek sedel v njegovi družbi in poslušal zanimive zgodbe ter anekdote iz njegovega življenja, tako fotografskega, glasbenega kot zasebnega. A žal je za vse premalo prostora na teh straneh. Roman Fonda, priznan celjski fotograf in glasbenik, pravi, da je vedno užival pri svojem delu in da ga ne bi zamenjal. Razgibano in pestro fotografsko delo je dopolnjeval z glasbenim udejstvovanjem in v obeh vlogah spoznal ogromno ljudi, doživel marsikaj, tudi tragične preizkušnje, a je ostal pozitivno naravnan. Zadnjega četrt stoletja, odkar je v njegovo življenje vstopila Goga, se fotografskih projektov lotevata skupaj. V družinskem podjetju marsikdaj priskočita na pomoč tudi njuna sinova Troy in Jan, ki poklicno sicer iščeta svoje poti, a se z navdušenjem nad glasbo nista izneverila družinski tradiciji.

Sara Svensson, rojena Savinjčanka, je v otroštvu igrala flavto in tolkala, medtem ko se je nad oboo navdušila v času študija muzikologije na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je tri leta delala tudi kot raziskovalka. Ljubezen do tega lesenega pihalnega glasbila z dvojnim jezičkom je bila tako velika, da ga je želela študirati. Hkrati je v njej rasla želja, da bi se preselila v tujino, kjer bi pridobila nova znanja in izkušnje. Ker je ob tem želela poglobiti še znanje nemščine, je študijski program izbrala v Gradcu, ki ji je ustrezal tudi zaradi bližine Slovenije. Takrat se ji niti sanjalo ni, da ji bo študij v tujini prinesel tako veliko spremembo v zasebnem življenju.

  »Tisti, ki se z glasbo ne ukvarjajo profesionalno, težko razumejo, koliko dela je treba vložiti v to, da na koncu neko glasbeno delo zveni tako, kot glasbeniki želimo. Morda prav zato pianisti veljamo za trmaste ustvarjalce, za perfekcioniste.« Tako pravi 19-letni Dejan Romih iz Podčetrtka, ki od lanske jeseni študira klavir na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Mlad glasbenik je doslej vedno sledil iskri radovednosti, ki ga je pripeljala do dejavnosti, ki mu bogatijo življenje. Čeprav se lahko pohvali z lepo bero nagrad, ki jih je osvojil na glasbenih tekmovanjih, ni eden tistih, ki bi ob klavirju zanemarjali vse drugo okoli sebe. Z veseljem se posveča tudi filozofiji in ulični fotografiji.  

Je znana celjska »faca«. Pogosto ga boste srečali v Stanetovi ulici, kjer ima prostore njegovo podjetje in kjer je v bližini Mestni kino Metropol, njegov življenjski projekt. »Čeprav sem rojen leta 1969, ko je človek poletel v vesolje, se najbolje počutim doma, na Zemlji,« pravi Borut Kramer. In v Celju, lahko dodamo. Njegov prispevek na področju urbane kulture je opazen že dve desetletji. Zaradi zanesenjakov, kot je on, ima mesto še vedno bogato kulturno ponudbo, med drugim tudi umetniških filmov.