Minca Zupanc s svojo znamko Type right err dolgočasne majice spreminja v genialna sporočila »Vsega kriva je kravata,« je začetek ene od slovenskih popevk, pri čemer je lahko tudi uvodni stavek o začetku dela Mince Zupanc o svojevrstnih napisih na majicah. Ker se ji je zdela črna kravata preveč dolgočasna, jo je popestrila z napisom. In ji je uspelo. V njeni zbirki se je v tem času nabralo precej pomenljivih napisov in izdelkov. »Besede imajo svojo moč,« poudarja oblikovalka.

V Gledališču Celje so minuli konec tedna praznovali častitljiv jubilej, 70-letnico profesionalnega delovanja. Gledališče je bilo ustanovljeno 6. decembra 1950, ko je Mestni ljudski odbor (MLO) Celje izdal odločbo o ustanovitvi mestnega gledališča. Prva premiera poklicnega ansambla je bila 17. marca 1951, in sicer uprizoritev Mire Puc - Mihelič Operacija v režiji Toneta Zorka.

  Pokrajinski muzej Celje (PMC) z novimi interaktivnimi vsebinami – igrami, kvizom, glasbeno steno – dopolnjuje razstavo Ipavci, skladatelji in zdravniki v Šentjurju. Z Občino Šentjur, s tamkajšnjo knjižnico in partnerji iz medijskega sveta bo klasični razstavi v Ipavčevi hiši skušal svež veter v jadra vdihniti do začetka februarja prihodnje leto. Takrat bo minilo sto let od smrti dr. Josipa Ipavca.  

Decembra lani je po mestu zavel glas Celjank, ki s svojim delovanjem pomembno prispevajo k ohranitvi duše mesta. Spregovorile so na pobudo in povabilo Andreje Cepuš. Takrat so obljubile, da bodo svojemu mestu podarile nekaj, kar bo darilo vsem občanom. Odločile so se, da bodo zasadile tri divje češnje. Čeprav naj bi te svoj prostor na nabrežju Savinje dobile že aprila ob občinskem prazniku, takrat to zaradi epidemioloških razmer ni bilo mogoče. Stanje na zdravstvenem področju ni danes nič bolj rožnato, a ravno zato je zdaj pravi čas za sajenje, ne le divjih češenj, tudi navdiha in upanja.  

December je poseben mesec v letu, ko v našem vsakdanu zavlada drugačen utrip, bolj sproščen, ko se posvetimo zimskim športom in rekreaciji, če je le narava naklonjena. To je mesec, poln želja in pričakovanj, ki se stopnjujejo z bližanjem konca leta. Tako je bilo vedno, tudi v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, čemur smo namenili tokratni zapis v naši že nekaj mesecev stalni rubriki ob letošnjem jubileju Novega tednika.

  Vokalna skupina 7 de'ci, ki deluje pod okriljem Kulturnega društva A vista, ter zakonca Tom in Edith Costo so letošnji prejemniki nagrad, ki jih na Ta veseli dan kulture, obletnico rojstva Franceta Prešerna, podeljuje Zveza kulturnih društev (ZKD) Šentjur. Prejemniki priznanj so se na posebej inovativen način soočili z okrnjenimi možnostmi delovanja v kulturi. Zaradi njih je kultura našla svojo pot do ljudi na neustaljene načine, je ZKD Šentjur zapisala v obrazložitvi priznanj.  

Danes se spominjamo rojstva največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, pri čemer mineva že dvajset jubilejnih let, odkar v Sloveniji 3. decembra obeležujemo Ta veseli dan kulture. Letos bo zaradi epidemije koronovirusa minil bolj žalostno, saj so vrata kulturnih ustanov zaradi vladnih ukrepov še vedno zaprta. Vseeno je ta praznik kulture mogoče zanimivo doživeti, saj so kulturne ustanove, tudi osrednje celjske, pripravile številne zanimive virtualne vsebine.

Pred dnevi je izšla že petnajsta knjiga pisatelja Lojzeta Seliča, roman z naslovom Pod težo vesti (njegov prvenec je izšel leta 2004). Gre za zgodbo o življenju na podeželju v 19. stoletju, o tekmovalnosti mogočnih družin, ki z ženitnimi in drugimi spletkami želita pridobiti še več bogastva, pri čemer se ne ozirata na moralne norme, pravico, resnična ljubezenske čustva in druge pozitivne vrednote, ampak sta za dosego svojih ciljev ter uresničenje pohlepa pripravljeni iti tudi preko trupel.

Vladni ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa so organizacijo kulturnih dogodkov popolnoma onemogočili, a v Hiši kulture Celje izvedbo načrtovanih dogodkov in dejavnosti letošnje sezone nadaljujejo, kolikor dopuščajo okoliščine.

VELENJE – Dom kulture, ki velja za modernistični biser in ponos Velenja, mesta kulture, 29. novembra praznuje 60 let. Načrtovano bogato praznovanje, za katero bi s številnimi sodelujočimi umetniki in ustvarjalci poskrbel Festival Velenje, bo zaradi trenutnih ukrepov v okrnjeni obliki predvsem na spletu.  

Današnji 20. november je dan slovenskih splošnih knjižnic in je nekakšen vrhunec dogajanja od minulega ponedeljka, ko se je začel teden splošnih knjižnic, ki letos knjižnice obeležujejo pod sloganom Moja knjižnica povezuje. Ob današnjem prazničnem dnevu Združenje splošnih knjižnic je letos nagradilo tri knjižnične projekte, med prejemniki pa sta kar dve knjižni s Celjskega in sicer Knjižnica Šmarje pri Jelšah za projekt #OstaniDoma v stiku s knjižnico ter Knjižnica Laško, ki je nagrado s skupaj še s tremi posavskimi knjižnicam prejela za projekt Posavska potujoče knjižnice.

Vsem omejitvam navkljub v teh zahtevnih časih bodo ljubitelji imenitnih kulturnih dogodkov vendarle lahko prišli na svoj račun, čeprav na spletu. Sedanji in nekdanji dijaki Gimnazije Celje – Center (GCC) so tudi letos izvedli tradicionalno literarno čajanko Poezija iz samovarja, ki jo sicer že nekaj let zapored pripravljajo v jesenskih mesecih. Ker je zaradi aktualnih razmere niso mogli izvesti v živo, so prireditev posneli. V programu kulturne prireditve z naslovom Šopek verzov pesnikov ruskega srebrnega veka kot gostje sodelujejo tudi dijaki I. gimnazije v Celju, stalni partner projekta pa je Osrednja knjižnica Celje. Prireditev si bo mogoče ogledati nocoj ob 19. uri na Youtubu in Facebooku GCC.

Znamenita celjska pisateljica in popotnica Alma M. Karlin navdihuje številne kulturne ustvarjalce, pisce, prevajalce, založnike, kustose, tudi slikarje. Trilogijo prispevkov, ki smo jih v zadnjem času v Novem tedniku namenili Almi M. Karlin, končuje predstavitev razstave slik o njeni poti okrog sveta, ki so jo pripravili v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) v Ljubljani. Avtorica razstave je Huiqin Wang, kitajska slikarka, ki v Sloveniji živi že 40 let.

Da znajo mladi navduševati s svojo ustvarjalnostjo in z odličnimi izdelki, smo že večkrat z zadovoljstvom zapisali. Tokrat je širšo pozornost in številne pohvale v slovenskem prostoru vzbudil videospot Tista zakartana ura. Konec oktobra je doživel premiero v nedeljskem popoldnevu RTV Slovenija ob podelitvi letošnje Ježkove nagrade. Spot je predstavil nagrajenec, glasbenik, pesnik, skladatelj in kantavtor Vlado Kreslin. Pesem, ki temelji na resničnih dogodkih, povezanih s Kreslinovo družino, je izšla že lani, odslej jo dopolnjuje še videospot, ki je nekaj posebnega, saj je nastal kot maturitetna naloga dveh dijakov Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije Šolskega centra Celje.

Če nekatera dekleta brezupno sanjajo o tem, da bi se lahko sprehodila po modnih brveh ali se kot model pojavljala na modnih revijah in v reklamnih oglasih, se drugim po spletu naključij zgodi vse to, ne da bi se za to posebej trudila. Visokoraslo modrooko in svetlolaso Saro Očko je sredi Ljubljane lani februarja opazil direktor agencije IM studio model agency Croatia, jo vprašal, ali je kdaj razmišljala o delu modela, ter ji ponudil sodelovanje. »Bila sem šokirana, saj o tem prej nisem razmišljala. A ker rada poskusim kaj novega, sem pristala,« pravi Sara, ki se letos preizkuša tudi v izboru za mis Slovenije.

Iz Gledališča Celje so sporočili pretresljivo novico, da je včeraj v popoldanskih urah umrl član njihovega ansambla, sodelavec in prijatelj, dramski igralec Igor Žužek. Občinstvo njegove zadnje vloge, v predstavi Tista o bolhah, premiero katere je preprečila karantena, žal ne bo moglo videti.  

Teden domačega filma (TDF) je bil v preteklosti zagotovo največji in najodmevnejši projekt Novega tednika in Radia Celje oziroma medijske hiše NT&RC. Ta imenitna večdnevna kulturna prireditev, ki je prikazovala najnovejšo in najboljšo filmsko produkcijo v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, je bila pravi praznik sedme umetnosti. V času svojega obstoja (1973–1989) je v svojih najboljših letih TDF v celjske kinematografe (takrat so bili kar trije) zvabil tudi do 40 tisoč obiskovalcev. V Celje je privabil tudi filmsko stroko in srenjo nekdanje skupne države ter vzbudil veliko zanimanje medijev.

redi oktobra je pri založbi Primus izšel mladinski roman Presneti deveti, prvenec Darje Arh Centrih, učiteljice v OŠ Ljubečna, ki je doslej objavljala le krajše zgodbe in dramska besedila. Roman je sijajen preplet precej običajnih situacij v življenju devetošolcev, kot sta recimo vprašanji, s kom bo kdo plesal na valeti in kdo je komu všeč, kot tudi globljih in težavnejših trenutkov, kot so ločitev staršev in pasti na spletu. Roman nas na zanimiv način pouči, da ni vse zlato, kar se sveti, in da sta zaupanje ter resnica še vedno temelj vsakega pravega odnosa.Virov, iz katerih je črpala snov za roman, ji kot učiteljici, mami dveh najstnikov in ženi seveda ne manjka. »Osrednji liki, učenci, starši in učitelji, so zasnovani iz časa, ko sem sama hodila v šolo, nekaj jih je iz pripovedovanj mojih otrok o tem, kaj se dogaja v njunih šolah, nekaj seveda tudi iz različnih prigod v šoli, kjer poučujem,« razkriva avtorica, ki se dobro zaveda razlik, prisotnih v življenju štirinajstletnika v času, ko je bila sama v teh letih, in danes.»Če primerjam štirinajstletnike v obdobju, ko sem bila sama v zadnjem, takrat še osmem razredu osnovne šole, in današnje devetošolce, sta ključni razliki računalnik in mobilni telefon. Naša generacija takrat ni bila vajena biti ves čas v stiku. Resda smo se tu in tam slišali po navadnem telefonu, tistem z vrvico, vendar popoldne nikoli nisem bila toliko v stiku s sošolci, kot sta moja hči in sin. Odraščala sem na Grobelnem in sem bila v takratni generaciji osmošolcev edina iz kraja, ki sem takrat obiskovala osnovno šolo v Šmarju pri Jelšah. Prav tako do prvega letnika srednje šole sploh nismo imeli računalnika, kaj šele interneta, zato se nam o spletnih pasteh ni niti sanjalo,« našteva in opozarja še na »pametni« telefon, ki ga prav tako ni imela, kar pomeni, da je bilo fotografiranja in izsiljevanja s fotografijami veliko manj, kot se to dogaja danes. A priznava, da vendarle obstaja veliko stvari, ki so si zelo podobne. »Pomagali smo si, če komu ni šlo, bili smo zaljubljeni, imeli smo težave z učitelji, nekateri učenci so se raje učili kot drugi. Vse to je bilo takrat in je še danes.« Foto: SHERPA

Poslanstvo Novega tednika je, da pri vsebinah namenja poudarek regionalnim in lokalnim temam. Kljub tej ključni usmeritvi je bil časopis večji del svojega izhajanja odprt tudi za teme in prispevke, ki so presegali ne le regionalne, marveč tudi državne meje. Tako so tudi potopisi stalnica in temu novinarskemu žanru je ob našem jubileju namenjen zgodovinski pregled pisanja Novega tednika. V prispevku objavljamo dele potopisov iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja.